21. 05. 08

Bosna: 16. 5. - 18. 5. 2008

Pevska skupina Encijan pri Planinskem društvu Lisca Sevnica vsako leto organizira večdnevni izlet, na katerega je letos povabila še dekleta pevske skupine Prepelice iz Krškega, pridružilo pa se je temu podvigu tudi nas nekaj navadnih turistov, da prostori v dveh avtobusih ne bi ostali neizkoriščeni.



V petek je bilo treba vstati zelo zgodaj, saj smo krenili na pot ob štirih zjutraj. Kot bi mignil smo bili pri Slavonskem Brodu, potem pa smo bili že priča žalostnim prizorom, ki jih je mogoče videti po celi Bosni: skeleti v vojni poškodovanih hiš, sledovi strelov na fasadah, poškodbe od granat... Tudi Sarajevo nosi še veliko takih sledov. Najbolj so nas pretresle packe na pločniku, ki označujejo kraj, kjer je zaradi izstrelkov umrlo več ljudi. Nič manj pretresljivi niso pogledi na označene grobove v mnogih parkih; tudi celo nogometno igrišče so napolnili z grobovi padlih. Malo smo se razvedrili na živahni Baščaršiji in ob pogledih na številne reklame tovarne Lisca iz Sevnice. Kot bi nam želele izraziti dobrodošlico.



Prespali smo na Jahorini v penzionu Zlata žita. Zelo lepo urejeni bungalovi, vse v lesu, delno obito s krajniki, doma pletene torbe, nogavice, ovčje kože... Hrana pa: njam - okusno in v velikih količinah. Hotelov in drugih počitniških kapacitet je kar veliko, vmes pa dve veliki stavbi, ki propadata. Menda so ju zažgali in "razmontirali" begunci. Sedežnice in vlečnice so še vse iz zlatih časov zimskih olimpijskih iger leta 1984. Zdaj čakajo na nova vlaganja Evrope. Narava pa ni nič zastarela: krpe snega, romantični jezerci, prvo pomladno cvetje, smreke z vejami do tal... Nešteto možnosti za sprehode in daljše pohode. Tudi mi smo si privoščili nekaj ur z lokalnim vodnikom, ki nam je znal dokazati, da dela v tem okolju tudi s srcem.



V soboto popoldne smo se vrnili v Sarajevo in imeli še eno možnost pokusiti prave čevapčiče, kakšno begovo čorbo ali bosanski lonac, da o pravi bosanski kavi iz džezvice sploh ne govorim. Kaj pa sarajevsko pivo? Ostali smo še malo pri zadnji vojni: obiskali veliko pokopališče; kraj, kjer je bil zadet slovenski novinar Ivo Štandeker, ko je poročal za revijo Mladino leta 1992; velik vtis na nas pa je napravil tudi predor Butmir, ki je omogočal zvezo z obkoljenim Sarajevom. Sprostili smo se na Vrelu Bosne, kjer izvira reka, ki smo jo prvi dan potovanja kar naprej prečkali. Sprehodi, klepeti, pikniki, malo glasbe, kakšno kolo - tudi domačini uživajo ob tem. Mi smo uživali tudi večer, ki smo ga preživeli v hotelu Bosna v Ilidži ob dobri hrani, pijači, glasbi, plesu... No, noč smo tudi nekako prebili, čeprav je pod našimi sobami velika družba hrupno svatovala.



V naselju Vitez smo v nedeljo zadostili našim željam po nakupovanju, potem pa nadaljevali pot proti Travniku. To je zelo slikovito mesto z mnogo džamijami in ostanki trdnjave na vrhu hriba. Tudi na rojstno hišo Ive Andriča nismo pozabili. Predvsem pa smo se čudili neštetim vodnim izvirom, ki so bučali na dan na vseh mogočih in nemogočih mestih. Obe pevski skupini sta nas razveselili tudi z mini koncertom, ki je kljub okrnjeni sestavi, imenitno zvenel.



Nekaj bi manjkalo, če na naši poti ne bi naklonili pozornosti tudi mestu Jajce in se sprehodili po njegovem starem jedru. Na žalost je tudi tu tako, kot po ostali Bosni: izgleda, da obnavljajo brez pravega reda in občutka za staro arhitekturo. Zgradba, kjer je bilo drugo zasedanje AVNOJA leta 1943, še vedno stoji; slapovi Plive, ki se tu izliva v Vrbas, se še vedno slikoviti; ne smeš pa se ozreti v nasprotno smer, kjer industrija spušča v zrak dim za celo dolino.
Že tako bogatemu programu smo dodali še vožnjo mimo starih mlinov na Plivi, ob globokem kanjonu Vrbasa, v Banji Luki pa zaploskali letošnjim maturantom, ki so v svečanih oblekah zborovali v središču mesta.
Naporno potovanje? Malo že. Ampak zanimivo in polno vtisov tudi.

Ni komentarjev: