Saj to pa ni tako daleč, boste rekli. Je, če greš po ovinkih in čez hribe. Vlak za Trebnje naju s prijateljico sredi dopoldneva pripelje v Mokronog. V bistvu je to naselje Puščava, Mokronog je skoraj pol ure hoda stran. Torej: pot pod noge. V naselju zastonj sprašujeva za kakšne pešpoti in markacije proti Trebelnemu in Debencu. Torej po cesti, še bolje ob cesti po mehkejšem pesku ali travniku. Obisk Žalostne gore je pa obvezen. Na hribčku kraljuje znana romarska cerkev iz 17. stoletja, ki jo trenutno obnavljajo, zraven pa so svete stopnice iz 18. stoletja z lepimi baročnimi poslikavami. Sprehodiva se mimo kapelic ter si vse ogledava, potem pa začneva prodirati v hrib do Trebelnega. Posestvo Pole družine Anderlič kar ignorirava, nama so v večje veselje lepi travniki z barvitim cvetjem, ob cesti je pravo bogastvo divjih nageljčkov in cvetočega šipka. Zdaj pa že najdeva tudi kakšno markacijo, od Zgornjega Zabukovja naprej nama je v užitek makadamska cesta po gozdu. Debenec sem si jaz zapomnila po koči v gozdu med redkimi drevesi, tokrat pa sva najprej prišli na prisojno stran hriba z vinogradi in pravimi ulicami zidanic. Tudi koča je, nova in gostilniška. V njeni bližini se odpira lep razgled na Kum, Šentrupert in zapore Dob. Da bi bila kakšna bližnjica za Mirno - tega nihče ni slišal. Torej: spet cesta in končno Mirna s hladnim pivom. Šest ur je trajalo to najino vandranje od Mokronoga do Mirne. No, po pravici povedano, vmes je bilo tudi nekaj malice, kofetkanja in klepeta z domačini. Planinci in markacisti tega področja: izkažite se in najdite nekdanje pešpoti, da bo hoja po vaših krajih še bolj prijetna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar