7. 05. 08

Trebanjske gorice - 7. 5. 2008



Skoraj ob vsaki vožnji skozi Trebnje mi ob odcepu za Sevnico oči obstanejo na reklami za Trebanjske gorice. Enkrat jih je pa le treba raziskati in ta enkrat je danes. Vlak ob pol sedmih je prezgodaj, torej deset do desetih. V Sevnici nas vstopi tako malo, da naju je s prijateljico strah: kaj, če sploh ne bo peljal? Pa pelje in pridno pobira dijake in dijakinje, ki imajo v novomeških šolah pouk popoldne. V Trebnjem pa takoj v pisarno s turističnimi informacijami, kjer naju prijetno dekle oboroži z natančno karto in kupom prospektov. Na žalost markiranih poti tod okoli ni veliko, še tisto na Debenc so nazadnje pobarvali verjetno v preteklem stoletju in tisočletju (aja, saj to pa ni tako daleč). Nekako se le znajdeva in marširava mimo Primštala, skozi Rodine na Meglenik, kjer so prvi vinogradi in lepi razgledi. Sicer pa se oči res spočijejo na zelenju travnikov in gozdov, ki jih krasijo še sveže pobranane njive skoraj rdeče barve. Kažipot pa kaže naprej na Ažental in tu se pa res znajdeva med samimi zidanicami in vinogradi. Prijazni domačin naju povabi na kozarček dobrega belega, še bolj dragocena pa je njegova informacija, da se nama ni treba vračati nazaj po cesti, zelo dobro nama opiše gozdno pot do Rodin. Prav prileže se mehkejša podlaga. Kmalu ugotoviva, da je glavnina Trebanjskih goric še bolj zadaj: na Gradišču, pa Stari gori in Dolgi njivi. Naj ostane kaj še za naslednjič, midve se vračava v Trebnje!

Ni komentarjev: