Zdaj, ko povsod nekaj brsti in cveti, se je kar težko odločiti kam na planinski izlet. Sredina odločitev je bila idealna: na Nanosu ni nič deževalo, dovolj je pihalo, da nam ni bilo preveč vroče, ob poti pa cvetoče potonike, šmarnice, kakšen iris, grmovje vse v cvetju, bori in smreke s svežimi poganjki... Ivan nas je po vseh ostrih ovinkih zapeljal do lovskega doma, od tam pa pot pod noge do zavetišča pri Abramu. Eno uro smo hodili, da smo si zaslužili malico in pogled na tri razigrane kozice in pravega velikanskega medveda, v kletki, seveda. Dve uri in pol je potem do Vojkove koče in zmogli smo tudi to. Nekateri so se po toplem čaju in pasulju napotili kar v dolino v Razdrto, ostali pa po spodnji poti eno uro in pol nazaj do avtobusa. Na planotici pod cerkvijo so snemali neke reklame, pa nas niso marali za statiste. Kaj smo hoteli, treba je bilo domov. Aha, pa še to: štirje korenjaki niso šli z nami do Abrama, ampak na najvišji vrh Nanosa Suhi vrh (1313 metrov).
Ni komentarjev:
Objavite komentar