skip to main |
skip to sidebar
Po gričih okoli Kostanjevice na Krki - 3. 5. 2008
Pohodi posavskih upokojencev so že tradicionalni. Letos ga je organiziralo Društvo upokojencev Kostanjevica in več kot 150 udeležencev se nas je zbralo pred slikovitim gradom. Pot ni bila naporna: vodila nas je med zelenimi travniki, skozi gozdove in predvsem mimo vinogradov in zidanic. Da ne bi omagali, smo že po pol ure hoje dobili sendvič, čaj, vino, našla pa se je tudi kakšna kačja slina. Orehovec, Dolšce, Oštrc - to so bila naselja, skozi katera smo korakali. Pri cerkvi svetega Mohorja in Fortunata pa smo malo dlje počivali.
Uživali smo v razgledih do Kamniških Alp na eni in Slemena na drugi strani, Krško - brežiška ravnina pa je bila pod nami kot na dlani. Ob ograji obore nas je pozdravil še ogromen divji prašič in že smo bili pri Žolnirjevi zidanici, kjer se nam je prilegel okusen golaž. Malo ga je bilo treba zaliti, zvoki razigrane harmonike pa so tudi doprinesli k dobremu počutju. Obisk Kostanjeviške jame smo tokrat izpustili, ker jo že poznamo, vračali pa smo se skozi Jablance in ugotavljali, da ne vemo prav, kaj bolj prija: hoja po pomladanski naravi ali klepet in druženje s prijatelji ter novimi znanci. Verjetno je oboje kar enakovredno.
Pohodi posavskih upokojencev so že tradicionalni. Letos ga je organiziralo Društvo upokojencev Kostanjevica in več kot 150 udeležencev se nas je zbralo pred slikovitim gradom. Pot ni bila naporna: vodila nas je med zelenimi travniki, skozi gozdove in predvsem mimo vinogradov in zidanic. Da ne bi omagali, smo že po pol ure hoje dobili sendvič, čaj, vino, našla pa se je tudi kakšna kačja slina. Orehovec, Dolšce, Oštrc - to so bila naselja, skozi katera smo korakali. Pri cerkvi svetega Mohorja in Fortunata pa smo malo dlje počivali.
Uživali smo v razgledih do Kamniških Alp na eni in Slemena na drugi strani, Krško - brežiška ravnina pa je bila pod nami kot na dlani. Ob ograji obore nas je pozdravil še ogromen divji prašič in že smo bili pri Žolnirjevi zidanici, kjer se nam je prilegel okusen golaž. Malo ga je bilo treba zaliti, zvoki razigrane harmonike pa so tudi doprinesli k dobremu počutju. Obisk Kostanjeviške jame smo tokrat izpustili, ker jo že poznamo, vračali pa smo se skozi Jablance in ugotavljali, da ne vemo prav, kaj bolj prija: hoja po pomladanski naravi ali klepet in druženje s prijatelji ter novimi znanci. Verjetno je oboje kar enakovredno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar