13. 09. 13

Ferski otoki in Islandija - 14. 8. 2013

Vstanemo v deževno in vetrovno jutro. Dežurni napravijo pri avtobusu streho in na kartonu označijo današnji datum ter dodajo željo za lep dan. Zapeljemo se v naselje Miðvágur, parkiramo pred trgovino in


najdemo pot ob jezeru Leitisvatn/Sørvágsvatn. Na začetku še malo rosi, potem pa preneha, le megle in oblaki nad nami se nočejo razkaditi. Hodimo po otokih zelene trave, od koder se nas ogledujejo ovce, pa po zaplatah peska in po kamnih. Na obali tega največjega ferskega jezera so včasih urejeni prostorčki kot plaže, ponekod so postavljene tudi klopi. Po dobri uri pridemo do


izliva jezera v morje. Plezamo više po skalah, da bi videli slap, pa ga s te strani ne uzremo. Treba bo preko vode na drugo stran, kjer vidimo tudi improvizirano pristajališče za ladjico, ki sem pripelje na ogled turiste. Pet se nas odloči za prečenje in na spolzkih kamnih je treba zelo paziti. Zato pa smo poplačani z enkratnim pogledom: globoko pod skalnimi stenami se valovi bučno zadevajo v kopno, na levi pa sorazmerno mirna voda jezera plane trideset metrov globoko v objem morja.


Slap Bøsdalafossur je to in splačalo se je potruditi zanj. Tudi nazaj preko izteka vode iz jezera, pa ob njem spet do avtobusa.


Majda nas tam sprejme z dobrodošlico v obliki žgane pijače.
Že hitimo proti glavnemu mestu Ferskih otokov TÓRSHAVNu. V naglici pozabimo na plačilo predora in, ko to skušamo opraviti na bencinski črpalki v mestu, to tam ni mogoče. Se opravičujemo, ampak ni bilo časa, da bi se vrnili do predora.
Čaka nas še ogled zgodovinskega mesta KIRKJUBØURTo je najbolj južna vas na otoku Streymoy z 80 prebivalci in pogledom proti otoku Hestur. Pomemno za ta kraj je bilo naplavljanje lesa in morske alge za gnojilo. Irski puščavniki so tu bivali okrog leta 800, okrog leta 1020 se je vas res začela razvijati. Cerkev so zgradili na pobudo hčerke bogatega kmeta, ki je imel v lasti pol otoka Streymoy: Gǽsa. S prihodom prvega škofa Gudmundurja okrog 1100  je bila strateška vloga vasi v verskem življenju zagotovljena, okrepljena pa še s tem, da je cerkev zasegala zemljo po vsej deželi, tudi Gǽsi, ki naj bi prekršila stroga določila posta.  Vas je bila najbolj pomembna v srednjem veku (15. in 16. stoletje): škofovska rezidenca in središče duhovnega življenja. Imela je okrog 200 ljudi, 5.000 ovc, 50 hiš, večina teh pa je v 16. stoletju odplavila močna nevihta in njihove ruševine je mogoče videti na otočku blizu obale.


Danes je mogoče obiskati ruševine katedrale Magnus iz leta okrog 1300, gotsko zgradbo  27 krat 11 metrov iz skal in kamenja z bližnjih hribov. Katedrala je bila do začetka reformacije 1538. Mogoče sploh ni imela strehe, ker je škof precenil zmožnosti domačinov in so se ti uprli njegovim visokim davkom. Danes meter in pol debeli zidovi stojijo do višine devetih metrov, kar je neverjetno glede na vreme in plaz leta 1772. V notranjosti je še vedno vklesanih šest od 12 malteških križev, na zunanji vzhodni steni pa je plošča s Kristusom, Marijo in Marijo Magdaleno ter napisom, komu je cerkev posvečena. Za njo naj bi bila skrivna votlina z relikvijami. Zidovi so zaščiteni z železno prevleko, da bi se osušili.


Obiščemo tudi najstarejšo še delujočo cerkev  svetega Olava na Ferskih otokih iz 12. stoletja, ki so jo večkrat predelovali. Kip lesene Marije iz 13. stoletja in zaključke klopi z izrezljanimi apostoli (začasno so jih imeli Danci, Ferci so jih zahtevali nazaj) lahko najdemo v zgodovinskem muzeju. Pa tudi škofovsko palico s pozlačeno glavo, ki so jo našli v kripti cerkve. Tam je ostala replika. Cerkev ni nikoli zaklenjena, v severni steni je zazidana luknja, skozi katero so spremljali obred ljudje okuženi s kugo. Meter in pol so debeli zidovi, notranjost je belo obarvana, lesene klopi, Sámal Joensen-Mikines je avtor slike na oltarju.


Blizu je najstarejša, še naseljena lesena hiša na svetu iz 11. stoletja: s prostorom Roykstovan (prekajevalnica - ker je bil ogenj v posebni sobi z luknjo v strehi in tu se je odvijalo vse življenje). Včasih je bila to škofova rezidenca: zgrajena na Norveškem, oštevilčene dele so prepeljali preko morja in jih tu spet sestavili na kamniti podlagi, ki je debela tudi do dveh metrov. Družina Patursson tu živi že 17 generacij, vse od časa reformacije, del hiše je urejen kot muzej. Sto metrov stran od obeh cerkva so ruševine tretje, mlajše. Iz glavnega mesta vodi sem sedem kilometrov dolga pešpot.
Ko si vse ogledamo in poslikamo slikovite hiše, simpatične konje in lenega kormorana na obali, se nam prileže slastno kosilo: za predjed jajca s slanino, potem pa nasitna juha. V kraj pogosto vozijo lokalni avtobusi in eden od šoferjev nam prijazno pomaga pri iskanju vulkanizerja, da preverimo pritisk v gumah avtobusa.
V pristanišču smo zgodnji, avtobus se postavi v vrsto, mi pa lahko ostanemo v njem. Na parkirišču dobimo tudi vozovnice za trajekt in nam sploh ni treba ponje v pristaniško stavbo. Ob čakanju na veliko zehamo, trajekt pripelje šele ob pol šestih, vendar pet minut pred šesto že plujemo - torej startamo nekaj minut prezgodaj.


Hitimo na krov za pogled na mesto in slovo od njega. Pri namestitvi smo malo žalostni, ker nismo vsi v enem "kvartu", pa bomo eno noč že potrpeli. Za večerjo nam ponujajo krompir, zelje, kuhano zelenjavo, pečenice in svinjske zrezke. Spet, kolikor kdo more pojesti. Ob igranju kart v kavarni pridno polnimo baterije, tudi jaz v svojem fotoaparatu. Vtičnica je preko prostora, kar daleč od mene, zato večkrat pogledujem tja, da mi kdo aparata ne bi odnesel. V nekem trenutku s kančkom očesa vidim, da neki mladenič nekaj nese iz kavarne, hitro preverim, če je aparat še na mestu, vendar ga ni. Družba v bližini mi razloži, da ga je njihov kolega odnesel na recepcijo, kjer ga tudi dobim nazaj. Zakaj je to storil, mi še danes ni jasno, saj so bile vse vtičnice na ladji zasedene s polnilci in moj aparat ni mogel izgledati tako zapuščen. Ko lokal zaprejo, se preselim na hodnik, kjer napolnim še rezervno baterijo. Tokrat lepo sedim zraven na tleh in zadevo varujem. Iz šestega nivoja se razlega prijetno petje svetovnih uspešnic ob klavirski spremljavi, jaz pa berem vodnik in po malem že dremam. Ob pol dvanajstih končno zasveti zelena lučka in odpravim se spat.


Video:

Ni komentarjev: