Med dokaj mirno vožnjo se nekajkrat zbudim, okrog pol šestih pa odidem na palubo. V Sloveniji je to pol sedmih, ker je ladijski čas ferski čas, to pa je eno uro za nami.
Sonce je že visoko, potem pa se pooblači. Na skupnih ležiščih je živahno: obvezna dezinfekcija s požirkom žgane pijače, prvi vtisi o trajektu, instant kavica s toplo vodo in pecivo, zasliši se pesem.
Čeprav pod morjem (pod nami so samo še bazen, kopeli, fitness in stroji), pod gomilo tovora (avtomobili, tovornjaki, avtobusi na tretjem in četrtem nivoju) in šestimi nivoji nad nami, se počutimo čisto v redu. Ni nam veliko mar za peti nivo s trgovino, samopostrežno restavracijo, kavarno, igralnimi avtomati, igralnico za otroke; kaj šele za šesti s finima restavracijama.
Opoldne pa se le potrudimo in izkoristimo kosilo, ki je všteto v ceno prevoza (zato pa je prevoz dražji kot pretekla leta). Poteka po sistemu "pojej, kolikor moreš" in ponuja ocvrte ribe, govejo pečenko, kuhan krompir, kuhano zelenjavo, rdeče zelje, razne omake, za otroke pa še testenine z mesno polivko. Pogrešamo juho in solato, ampak, kaj hočemo. V zimskem vrtu zalijemo kosilo z vinom in priredimo koncert slovenskih narodnih. Ostali potniki nam celo zaploskajo.
pojemo in vriskamo, da smo čist že slavni. Pa zakaj ...
Po igranju kart se dan prevesi v večer in
Otokov je osemnajst, le eden od njih ni naseljen, sicer pa so to od vetra pometeni otoki v Severnem Atlantiku v obliki na glavo postavljenega trikotnika v velikosti 113 krat 75 kilometrov. Prvi naseljenci tu so bili irski menihi, potem pa Vikingi. V šali nekateri pravijo, da tisti, ki so bili preleni, da bi pluli naprej v Islandijo, ali pa jim je bilo na morju preveč slabo. Še danes so to ljudje s počasnejšim tempom življenja. V zgodovini so bili stoletja pod oblastjo Norvežanov in Dancev, od leta 1948 pa so samostojno področje znotraj danske kraljevine s svojim parlamentom, kronami, zastavo, poštnimi znamkami, nimajo pa svoje vojske in niso v Evropski uniji (Danska pa je). Po drugi svetovni vojni so celo izglasovali neodvisnost in ideje o njej so še vedno žive, vendar je trenutno bolj diplomatsko, da črpajo subvencije Danske, gradijo povezave med otoki in po malem pridobivajo samostojnost na različnih področjih. Izgleda, da je tudi Danski tak položaj kar všeč, saj bi osamosvojitev Ferskih otokov lahko potegnila za sabo kaj podobnega tudi na Grenlandiji, tega si pa gotovo ne želi.
Površina otokov je 1399 kvadratnih kilometrov, dolžina obale pa kar 1100 kilometrov. Nikjer nisi več kot pet kilometrov od obale. Prebivalcev je nekaj manj kot 50 tisoč, od tega jih skoraj 20 tisoč živi v glavnem mestu. Govorijo ferščino, ki izhaja iz jezika norveških Vikingov, in se je zaradi izoliranosti ohranila v svoji prvobitni obliki, tudi po zaslugi petja pesmi o zgodovinskih dogodkih ob plesu v verigi. Uradno je temu jeziku enakovredna tudi danščina. Zapis ferskega jezika je zelo drugačen od govorice in imeli smo kar nekaj težav, saj smo imena krajev praviloma izgovarjali narobe.
Ljudje na otokih se ukvarjajo z ribolovom, predelavo rib in turizmom. Manjše kite še vedno lovijo na star, precej krvav način, zato vzbujajo ogorčenje po celem svetu. Prvobitno naravo in mir pa bi lahko dobesedno izvažali. Tu je doma tri in pol milijona ptic, več je njork (mormonov) kot ljudi, ovc pa je celo dvakrat več kot prebivalcev, zato tudi nosijo ime "Ovčji otoki".
Najbolj priljubljen šport je nogomet, v njem so sicer pravi amaterji, znajo pa presenetiti in Slovence so pred leti že tudi premagali.
Vozimo se po cestah z malo prometa, opazimo, da so lepo uredili krožišča, takoj po predoru pod morjem pa se ustavimo na ploščadi pred naseljem Klaksvik in tam želimo prenočiti. Kmalu se pojavi policijski avto in dvema policistoma hitimo razlagati, da je zelo pozno za obisk kampa, zjutraj gremo zgodaj naprej ..., končno se odločita, da nam dovolita postanek na tem mestu in obvestita tudi svojo centralo o našem položaju. Na otokih namreč ni dovoljeno spanje v vozilih kjerkoli. Ko nakladam še nekaj o tem, kako upam, da bomo zjutraj našli avtobusno postajo v mestu, da me skrbi, kje bomo parkirali, me povabita s sabo in mi vse ljubeznivo pokažeta. Nekateri, tisti še budni, v avtobusu se čudijo, kam me policija pelje. Pripeljejo me tudi nazaj in od srca se nasmejimo, ko ne morem sama odpreti vrat, sem pač zadaj na mestu prestopnikov. Vmes poklepetamo o marsičem, tudi to mi policista izdata, da je policija uradno danska. Tako mirno (če izzvzamem smrčanje), pod policijskim varstvom, prespimo prvo noč na Ferskih otokih.
Video
Nekaj spletnih strani o Ferskih otokih:
Povezave na video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar