10. 09. 13

Ferski otoki in Islandija - 10. 8. 2013

Pet minut čez tri zjutraj zarohni motor avtobusa, čez dvajset minut se odpeljemo. Zaradi popravila mosta preko kanala pri Kielu moramo po obvozu skozi manjše simpatične vasice. Malo pred sedmo uro smo na danski meji, zunaj je 14 stopinj. S Slavico sva danes dežurni in pripraviva predzajtrk: dezinfekcijo s konjakom, potem pa narezana jabolka, banane in indijske oreščke.


Zunaj dežuje in ustavimo se na bencinski postaji, kjer pod napuščem zajtrkujemo. Seveda si tu ne moremo skuhati čaja ali kave in prav nam pridejo topli napitki iz lokala. Tako med nas začno prihajati danske krone, tisti zanimivi kovanci z luknjo na sredi. In že je tu nova kitica za našo pesem:

Dež pršeč, kaplje so, tole malo moče,
na bencinski zajtrk je, če se nam zahoče. Pa zakaj ...

Nadaljujemo vožnjo po ravnini, ravnini, ravnini ..., sicer pa dež, dež, dež ... Na njivah opazimo oves, vmes so lepe vetrne zavese iz dreves.
35 kilometrov pred Hirtshalsom imamo že 19 stopinj, pristanišče za trajekte pa zlahka najdemo. Mesto ima okrog šest tisoč prebivalcev, hiše z značilnimi opečnatimi fasadami, svetilnik iz leta 1860 iz rdeče opeke, pokrit z nizozemskimi ploščicami in enega največjih akvarijev v Evropi s 70 različnimi vrstami živali. Prebivalci se največ ukvarjajo z ribištvom in turizmom. Pristanišče ima tri terminale, vse je dobro označeno, check-in potek brez problemom: pokažeš voucher, dobiš boarding karte in karte za kabine. Za vrsto velikih skal se kaže prazna plaža z mivko.


Z avtobusom se umaknemo med ogromne kupe peska in gramoza ob dovozni cesti, z Milko pripravimo okusno enolončnico, jo s tekom pojemo, potem pa spakiramo za trajekt. Na njem namreč nimamo dostopa do avtobusa. Uro pred odhodom se vkrcamo, odpluli naj bi ob pol štirih, v odhodu pa imamo uro in pol zamude.

Naš trajekt zamudo ima, to nas nič ne moti,
vandrovci uživamo, kar dano je na poti. Pa zakaj ...

Baje je trajekt priplul z zamudo že s Ferskih otokov, potem pa še dolgotrajno točenje goriva ...


Sedem potnikov nas je na trajektu drugič, eden celo že tretjič, zato zlahka najdemo naša skupna ležišča na drugem nivoju. Malo smo razočarani, ker smo dobili kabine z devetimi ležišči in ne šestimi, tisti na čisto zgornjih posteljah imajo res malo prostora do stropa. Sicer pa so prostori prijetni in zračni, ležišča v različnih barvah, dovolj je tudi stranišč in tušev v skupnih prostorih. Kaj hitro nas potegne na osmi nivo pod vedro nebo, od koder opazujemo priprave za odhod. Smo na plovilu, ki je dolgo okrog 165 in široko 34 metrov, ima 318 kabin, sprejme pa lahko 1482 potnikov, 800 vozil, 3200 ton tovora. Posadka šteje največ 118 ljudi, število je odvisno od števila potnikov, strojnico lahko upravlja le pet ljudi, celo ladjo 14. To je edina ladja, ki celo leto povezuje Severni Atlantik z ostalo Evropo, in vožnjo z njo je pravo doživetje. Zgradili so jo leta 2003 v ladjedelnici Flendern v Lübecku, stala je 93,4 milijone evrov, vozi pa za Smyril Line, firmo s Ferskih otokov, pod znakom sokola, smyril je namreč ferski izraz za sokola. Sicer se ladja imenuje Norröna, kar naj bi bila oznaka za severno pot v času Vikingov. Lahko razvije hitrost do 21 vozlov (vozel je ena nautična milja na uro = 1,852 km na uro ali 1,151 metrov na sekundo), njena maketa je pri testiranju dosegla zelo dobre rezultate. Na njej se res počutiš varnega, za udobnejšo vožnjo ima dva para stabilizatorjev, za varnost pa tudi pristajališče za helikopter. Pri polni hitrosti porabi sto ton goriva na dan. Vodo napolnijo na Ferskih otokih, za visoko sezono pa imajo tudi svoj sistem čiščenja morske vode. Pred izpustom čistijo odpadne vode, izpušni plini ogrevajo vodo in zrak na ladji v mrzlih obdobjih. Kaj hitro ugotovimo, kaj je drugače od naše vožnje z njo pred petimi leti: na osmem nivoju so uredili neke vrste nogometno igrišče z mrežo na vseh straneh, da žoga ne pade v vodo; na sedmem nivoju so pripravili tri okrogle bazenčke s toplimi kopelmi pod vedrim nebom; na petem nivoju so novi avtomati za hladne in tople napitke, del samopostrežne restavracije pa so uredili kot jedilnico za obroke, ki so za potnike všteti v ceni prevoza.


Na palubi se je prijetno sončiti, kaj hitro  pa se udomačimo tudi v "zimskem vrtu" na osmem nivoju, kjer večerjamo odlično špehovko, panceto in tekoče zadeve. Čas si krajšamo s klepetom, branjem in kartanjem. Bridge-remi ima nove oboževalce, tarok pa je tako vedno popularen. Edina slaba stran prostora je, da je to edini prostor na ladji, kjer ljudje lahko kadijo, ampak mi tako izdatno zračimo, da ni sile, od ene strani pa je tako odprto. Kmalu po deseti uri se odpravim spat.

Video:



Ni komentarjev: