Vstajamo od petih do šestih in na hribu nasproti nas pozdravljamo prve sončne žarke.
Po zajtrku malo pred sedmo zlezemo po leseni lestvi preko ograje in krenemo strmo v hrib. Pot je kar shojena, sploh, ko dosežemo določeno višino in zavijemo v levo. Tudi moje noge me veliko bolj ubogajo kot včeraj.
Megla se premika sem ter tja in nam občasno razkriva razglede, sonce pa kot žaromet osvetljuje samo določene dele pokrajine. Ob poti nas razveseljujejo tudi drobno cvetje in pisani vzorci kamnov. V uri in pol smo na vrhu najvišje gore na Ferskih otokih SLǼTTARATINDUR, kar v ferščini pomeni "ravni vrh" in res je na vrhu precej ravnine. Domačini pravijo, da je kar prikladen za ferske plese na nadmorski višini 882 metrov. Večina pohodnikov in pohodnic počiva v "kokošincu" - krogu s stenami iz kamnov. Kot otroci se veselimo pogledov na oba velikana - skalna sklada v morju, dolino za goro, akumulacijsko jezero ... Vračamo se razposajeni in si med spustom veselo zapojemo. Čaka nas zgodnje kosilo, med katerim začne pršeti in vsi hitimo pomagati pospravljati. Tudi šofer Emanuel se izkaže s pomivanjem posode. Tik pred odhodom se nam na parkirišču pridruži avtobus čeških planincev, ki korajžno zakoračijo na pot kljub dežju. Imajo pa kmalu lepše vreme, saj na otokih velja: če ti vreme ni všeč, počakaj pet minut, pa se bo spremenilo.
Ob spuščanju v dolino se še enkrat ustavimo za fotografiranje
skalnih skladov, pa kasneje še za simpatično ribiško
vas EIĐI, ki ima okrog 700 prebivalcev, kamnito cerkev iz leta 1881 in najbolj od vetra pometeno nogometno igrišče na svetu. Gledamo pa že tudi preko zaliva na otok Streymoy in 140 metrov visok slap FOSSA, ki teče iz jezera Vikarvatn, in je navišji slap na otokih. Ko preko mosta prečkamo zaliv in se pripeljemo do slapa, si nalijemo njegovo svežo hladno vodo.
Natankali smo vandrovci sto litrov dobre vode,
da bi res naužili se naravne te svobode. (Po napevu Prifurali so furmani ...)
Za motiv fotografiranja pa si najdemo ptice, ovce, pa tudi debele redi trave, ki je na otokih res gosta. Domačinka nam pojasni, da je v bistvu pregosta in veliko je vmes rjave, nekvalitetne. Nas pa pot vodi naprej na sever v vasico
TJØRNUVIK s 70 prebivalci, ki je najbolj severna vas na tem otoku. Danes se vse okrog nje blešči od vode, ki teče vse na okrog po pobočjih nad vasjo.
Smo že nad KVIKIKOM z ostanki vikinške kulture iz 10. in 11. stoletja: hiše, kravjega hleva, orodja. Tu je bil leta 1855 napravljen pomemben korak, da bi ferščina postala uradni jezik v cerkvi. Mladi duhovnik Venceslaus Ulricus Hammerschaimb (1819 – 1909, rojen na Vágarju, zbiral balade in ljudske pripovedke) je svojo silvestrsko pridigo povedal v ferščini, ne v danščini. Verniki so bili šokirani, ferščina se jim ni zdela vredna Gospodove besede in duhovnik poskusa ni ponovil. Uradna verzija biblije v tem jeziku je bila izdana šele 1961.
Daljši postanek je namenjen VESTMANNI - največji vasi na severozahodu otoka Streymoy s 1200 prebivalci (2006). Za njo je značilno ribištvo (v začetku 19. stoletja so potegnili jekleno mrežo in tako zaprli kite v zaliv), gojenje in predelava rib. Tri hidroelektrarne imajo, voda priteče po ceveh od štirih zajezitev v dolini visoko nad vasjo. Tu naj bi se naselili irski menihi pred letom 1000. V času Vikingov ima zaradi obrnjenosti proti jugu pomembno vlogo v kmetijstvu, ribištvo se razvije kasneje. Predvsem je to izhodišče za ogled 600 metrov visokih klifov z jamami in na tisoče pticami Vestmannabjørgini. Na policah s travo in mahom gnezdijo, na vrhu klifov pa se mirno pasejo ovce. Ker je lepo vreme, imajo v agenciji veliko gnečo, vendar tudi brez rezervacije uspemo dobiti vožnjo za ogled. Dve uri imamo časa za počitek in raziskovanje kraja. Ladjo vozi 80-letni mladenič, ki dobro govori angleško, ima pa nekaj mlajšega pomočnika. Ladjica je že starejša, vendar z dobro navigacijo. Ob klifih se vozimo s hitrostjo šest vozlov, nazaj pa z okrog deset.
Ogledujemo si zanimive kamnite tvorbe, ptice na njih, ovce, ki se pasejo na strmih previsih. Na vodi je tudi nekaj njork in dve črni plavuti. To sta morska psa, ki presenetita celo naša dva morska volkova. Taki morski psi zrastejo tudi do deset metrov, no, naša dva gotovo nista bila tako velika. Sonja, ki je v zelo dobrih odnosih s psi, najde dobro besedo tudi za morske. Pravi, da so basking sharks najbolj prijazne živalce med morskimi psi in bi lahko z njimi šli celo plavat, ker zagotovo ne jedo ljudi. Pa kdaj drugič, ko bo prilika in bo voda malce toplejša.
Skupaj je vožnja trajala skoraj tri ure in v pristanišče se vrnemo pojoč: "Ne morem, ne morem se jaz povrniti, predaleč, predaleč sem sredi morja ..." Pa se le vrnemo!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar