12. 9. 13

Ferski otoki in Islandija - 13. 8. 2013

Vstajamo od petih do šestih in na hribu nasproti nas pozdravljamo prve sončne žarke.


Po zajtrku malo pred sedmo zlezemo po leseni lestvi preko ograje in krenemo strmo v hrib. Pot je kar shojena, sploh, ko dosežemo določeno višino in zavijemo v levo. Tudi moje noge me veliko bolj ubogajo kot včeraj.


Megla se premika sem ter tja in nam občasno razkriva razglede, sonce pa kot žaromet osvetljuje samo določene dele pokrajine. Ob poti nas razveseljujejo tudi drobno cvetje in pisani vzorci kamnov. V uri in pol smo na vrhu najvišje gore na Ferskih otokih SLǼTTARATINDUR, kar v ferščini pomeni "ravni vrh" in res je na vrhu precej ravnine. Domačini pravijo, da je kar prikladen za ferske plese na nadmorski višini 882 metrov. Večina pohodnikov in pohodnic počiva v "kokošincu" - krogu s stenami iz kamnov. Kot otroci se veselimo pogledov na oba velikana - skalna sklada v morju, dolino za goro, akumulacijsko jezero ... Vračamo se razposajeni in si med spustom veselo zapojemo. Čaka nas zgodnje kosilo, med katerim začne pršeti in vsi hitimo pomagati pospravljati. Tudi šofer Emanuel se izkaže s pomivanjem posode. Tik pred odhodom se nam na parkirišču pridruži avtobus čeških planincev, ki korajžno zakoračijo na pot kljub dežju. Imajo pa kmalu lepše vreme, saj na otokih velja: če ti vreme ni všeč, počakaj pet minut, pa se bo spremenilo.
Ob spuščanju v dolino se še enkrat ustavimo za fotografiranje


skalnih skladov, pa kasneje še za simpatično ribiško


vas EIĐI, ki ima okrog 700 prebivalcev, kamnito cerkev iz leta 1881 in najbolj od vetra pometeno nogometno igrišče na svetu. Gledamo pa že tudi preko zaliva na otok Streymoy in 140 metrov visok slap FOSSA, ki teče iz jezera Vikarvatn, in je navišji slap na otokih. Ko preko mosta prečkamo zaliv in se pripeljemo do slapa, si nalijemo njegovo svežo hladno vodo.


Natankali smo vandrovci sto litrov dobre vode,
da bi res naužili se naravne te svobode. (Po napevu Prifurali so furmani ...)


Za motiv fotografiranja pa si najdemo ptice, ovce, pa tudi debele redi trave, ki je na otokih res gosta. Domačinka nam pojasni, da je v bistvu pregosta in veliko je vmes rjave, nekvalitetne. Nas pa pot vodi naprej na sever v vasico




TJØRNUVIK   s 70 prebivalci, ki je najbolj severna vas na tem otoku. Danes se vse okrog nje blešči od vode, ki teče vse na okrog po pobočjih nad vasjo.


Veliko je še lesenih hiš in streh s travno rušo, ob njih so grede krompirja, obala pa se ponaša z drobnim peskom. V 17. in 19. stoletju so jo uničile skale, nasipi in kamniti zidovi jo zdaj varujejo pred njimi. Med stogi sena in parkirnim prostorom s straniščem so odkrili 12 grobov iz čas Vikingov (10. – 11. stoletje). Dvakrat na leto organizirajo vzpon na 134 metrov prostostoječo visoko skalo Stakkurin, s celine se nanjo prepelješ v škatli na vrveh. Tako namreč na pašnike transportirajo ovce. V morju ob otoku Eysturoy vidimo dva skalna sklada, Risin in Kellingin, visoka 73 in 75 metrov, z druge strani. To naj bi bila velikana, ki sta hotela Ferske otoke zvleči v Islandijo. Zamudila sta se zaradi prepira in ob sončnem vzhodu okamenela.


Ko se vračamo, nam pogled pritegne osmerokotna cerkev iz leta 1856 v vasi  HALDARSVIK, ki ima 173 ljudi. Vidimo jo samo od zunaj, zanimiv naj bi bil oltar, kjer so pri zadnji večerji zbrani obrazi sodobnih prebivalcev Ferskih otokov v vlogi apostolov.
Smo že nad  KVIKIKOM z ostanki vikinške kulture iz 10. in 11. stoletja: hiše, kravjega hleva, orodja. Tu je bil leta 1855 napravljen pomemben korak, da bi ferščina postala uradni jezik v cerkvi. Mladi duhovnik Venceslaus Ulricus Hammerschaimb (1819 – 1909, rojen na Vágarju, zbiral balade in ljudske pripovedke) je svojo silvestrsko pridigo povedal v ferščini, ne v danščini. Verniki so bili šokirani, ferščina se jim ni zdela vredna Gospodove besede in duhovnik poskusa ni ponovil. Uradna verzija biblije v tem jeziku je bila izdana šele 1961.
Daljši postanek je namenjen VESTMANNI - največji vasi na severozahodu otoka Streymoy s 1200 prebivalci (2006). Za njo je značilno ribištvo (v začetku 19. stoletja so potegnili jekleno mrežo in tako zaprli kite v zaliv), gojenje in predelava rib. Tri hidroelektrarne imajo, voda priteče po ceveh od štirih zajezitev v dolini visoko nad vasjo. Tu naj bi se naselili irski menihi pred letom 1000. V času Vikingov ima zaradi obrnjenosti proti jugu pomembno vlogo v kmetijstvu, ribištvo se razvije kasneje. Predvsem je to izhodišče za ogled 600 metrov visokih klifov z jamami in na tisoče pticami Vestmannabjørgini. Na policah s travo in mahom gnezdijo, na vrhu klifov pa se mirno pasejo ovce. Ker je lepo vreme, imajo v  agenciji veliko gnečo, vendar tudi brez rezervacije uspemo dobiti vožnjo za ogled. Dve uri imamo časa za počitek in raziskovanje kraja. Ladjo vozi 80-letni mladenič, ki dobro govori angleško, ima pa nekaj mlajšega pomočnika. Ladjica je že starejša, vendar z dobro navigacijo. Ob klifih se vozimo s hitrostjo šest vozlov, nazaj pa z okrog deset.


Ogledujemo si zanimive kamnite tvorbe, ptice na njih, ovce, ki se pasejo na strmih previsih. Na vodi je tudi nekaj njork in dve črni plavuti. To sta morska psa, ki presenetita celo naša dva morska volkova. Taki morski psi zrastejo tudi do deset metrov, no, naša dva gotovo nista bila tako velika. Sonja, ki je v zelo dobrih odnosih s psi, najde dobro besedo tudi za morske. Pravi, da so basking sharks najbolj prijazne živalce med morskimi psi in bi lahko z njimi šli celo plavat, ker zagotovo ne jedo ljudi. Pa kdaj drugič, ko bo prilika in bo voda malce toplejša.
Skupaj je vožnja trajala skoraj tri ure in v pristanišče se vrnemo pojoč: "Ne morem, ne morem se jaz povrniti, predaleč, predaleč sem sredi morja ..." Pa se le vrnemo!


Čaka nas še samo vožnja na VÁGAR - otok, povezan s Streymoyem s plačljivim predorom pod morjem iz leta 2002. Začetek gradnje je bil že 1980, tako dolgo je trajalo zaradi finančne krize. Dolg je 4,9 km, 2,5 km ga je pod morjem na globini okrog sto metrov. Na otoku je letališče, ki so ga zgradili Angleži v drugi svetovni vojni, tudi edino cesto na otoku in po njej so vozili po levi. Pristajanje na letališču je pravi izziv. Ferci so ponosni na svojega letalskega prevoznika Atlantic Airways, ki je bil ustanovljen leta 1988 in prevzel polete od Dancev. Leta 2000 so podvojili floto: z enega letala na dva, zdaj imajo pet letal in tri helikopterje. Leta 2007 so celo prevažali Billa Clintona. Poleg letališča ima otok zelene doline, obdelano zemljo okrog vasi, veliko pohodniških poti, jezero Fjallavatn, večje jezero Leitisvatn/Sørvágsvatn (največje na otokih), ki se vije 6 kilometrov kot kača med dvema hriboma in se v mogočnem slapu (visokim 30 metrov) Bøsdalafossur izliva v Atlantik. Mi se zapeljemo do letališča, potem pa malo nazaj in na opuščeni cesti parkiramo, si narežemo večerjo, potem pa precej zgodaj zaspimo in niti nočni dež nas ne moti.

Video:


Ni komentarjev: