14. 09. 13

Ferski otoki in Islandija - 15. 8. 2013

Zbudim se in pogledam na uro: 8.15, torej na ladji 7.15. Treba bo vstati, da si v miru operem lase in stuširam. Franci me sprašuje, koliko je ura, povem mu, on pa ne verjame, trdi, da je 4.15. Še enkrat preverim in ugotovim, da sem pomotoma gledala datum, ne uro. Kljub temu vstanem in počasi uredim jutranjo toaleto. Preselim se v samopostrežno restavracijo, ki je uradno še zaprta, in v miru iščem podatke iz vodnika, ki ga je prinesla skrbna Sonja.


Na obzorju se pokaže sonce in skuša prodreti skozi kapljice na oknu. Naenkrat se po šipi ulije voda - to ni dež: iz treh pršilcev z močnimi curki perejo okna in to dvakrat. Verjetno zato, ker je praznik. Okrog štiri evre plačam za kavo in nesramno dobri francoski rogljiček, sicer pa je na ladji mogoče plačevati z danskimi in ferskimi kronami, z evri in islandskimi kronami pa samo z bankovci in ostanek ti vrnejo v danskih kronah. Najbolj so v rabi različne vrste kreditnih kartic. Zajtrkujemo še v našem zimskem vrtu, izpraznimo kabine dve uri pred pristankom,


na krovu spremljamo prihod v SEYĐISFJÖRĐUR in pristanemo po voznem redu ob pol desetih. Spet premaknemo ure za eno uro nazaj.
Nobenih posebnih postopkov ni pri obmejni organih, ne pokažemo niti potnih listov. Jaz hitim v pisarno Smyril Line-a, da se priporočim, naj našo skupino na povratku dajo v isti prostor. Avtobusa dolgo ni, natančno so ga pregledali, tudi s psom, niso pa nič zaplenili, čeprav imamo vina in žganih pijač veliko čez normalo. Češki skupini pa vzamejo kar precej piva. Srečamo se z Nikolasom iz Rimskih Toplic, ki že leta živi in dela tu, in malo poklepetamo z njim, potem pa se razgledamo naokoli.
Smo v naravno varovanem pristanišču, ki leži na koncu fjorda z istim imenom. Včasih je bilo to največje in najbogatejše mesto na vzhodu. Ima okrog 800 prebivalcev. Mesto je z vseh strani obdano z gorami, z najvidnejšo goro Bjólfur (1.085 m) na zahodu in goro Strandartindur (1.010 m) na vzhodu. Slikovito mesto je to (»biser v školjki«) s kar 36 kaskadami reke Fjarðará . Našli so ostanke grobov iz osmega stoletja in ruševine cerkvice iz desetega. Mesto se je začelo razvijati v sredini 19. stoletja (1830) kot trgovski center Dancev. Norvežani so se selili sem zaradi lova na slanike. Mesto Seyðisfjörður je dobro znano po starih lesenih zgradbah, uvoženih iz Norveške v 19. stoletju. Tu je bila prva moderna kitolovna postaja v svetovnem merilu. 1906 v mesto pripeljejo prvi podvodni telegrafski kabel iz Evrope. Mesto je bilo prvo elektrificirano mesto na Islandiji z električno energijo (1913) iz elektrarne v bližini in v njem najdemo muzej telekomunikacij. Ribištvo in turizem sta še danes najvažnejša tu. V drugi svetovni vojni je bila v tem mestu pomembna baza zaveznikov Angležev in Američanov. Iz tega časa je potopljeni tanker v fjordu. Mesto ima kamp, hotele, plavalni bazen, knjižnico, dve kinodvorani (edini v vzhodni Islandiji), pošto, trgovine, nogometni klub. V bližini so pozimi smučišča. Bogata je tudi kulturna scena (klasična glasba, jazz). Vzhod Islandije je področje z največ sonca.
Začenjamo se vzpenjati po cesti nad mestom, ob njej je več slapov z urejenimi parkirišči.  


Ustavimo se ob slapu GUFUFOSS, kjer odkrijemo tudi slastne borovnice in posebne drobne  črne jagode, ki imajo zelenje podobno resi. Tudi te so užitne, preveč pa jih ne priporočajo pojesti, ker lahko povzročijo omotico. Vozimo se mimo manjših jezer, ko pa se cesta obrne navzdol, se nam odpre razgled na mesto EGILSSTAĐIR in jezero ob njem. Mesto je center vzhodnih zalivov s 1.600 prebivalci. Prvo hišo so tu zgradili šele leta 1944, mesto je bilo ustanovljeno leta 1947, z letališčem in povezavo na krožno cesto 1 pa je postalo središče vzhodne Islandije. Trgovine, banka, kolidž, bolnica - vse to imajo. Leži ob reki Lagarfljót, blizu jezera Lögurinn v obliki svinčnika, ki je tretje največje jezero v Islandiji. Sicer pa mesto živi s prihodi in odhodi trajekta v Seyðisfjörður, tu turisti zamenjajo denar in si nakupijo zaloge hrane. Tudi mi storimo tako: za en evro dobimo 156 islandskih kron, v Bonusu, ki ima še najbolj ugodne cen v Islandiji, pa meso, zelenjavo, sadje, slaščice in skyr. To je posebne vrste visokoproteinski jogurt z malo maščobe, ki je še zlasti slasten, če je pomešan s sadjem.
Do sosednje vasi se popeljemo po 301 meter dolgem mostu, ki je bil dolgo časa najdaljši most v Islandiji. Na cesti 1 preko reke Jökulsá á Dal vodi najvišji most v državi (40 m), ki so ga zgradili leta 1994. Bolj severno je bil na reki most že leta 1564. Tu naj bi strašilo in pošast včasih požre neprevidnega popotnika.




Na parkirišču pri mostu se ustavimo in pripravimo praznično kosilo: kotlete z rižem in zeljno solato s fižolom. Pridruži se nam Berdarda iz okolice Ptuja, ki z najetim avtom že dlje časa potuje po Islandiji, in lahko izmenjamo svoje izkušnje.
Naslednjih 28 kilometrov doživimo površinsko in globinsko masažo, saj nas krepko stresa po makadamski cesti z rebrci ali "rifl mašino", če so zraven še luknje, so pa to ležeče policajke. Preživeti nam pomaga dalmatinska glasba in Emanuelovi odseki rallyja, ko vozimo menda kar nad voziščem.

Dren, dren, dren, dren, dren, dren, mi se kar pelamo,
velik slap že čaka nas, svoje hece mamo. Pa zakaj, pa zato ...

Prav prija nam stopiti na noge in se sprehoditi do slapa DETTIFOSS.

To je eden slapov v Evropi, ki napravi največji vtis. Je prvi v Evropi po količini vode, 45 metrov visok, 100 metrov širok. Najbolj na jugo Narodnega parka Jokulsargljufur. Reka Jökulsá á Fjöllum teče iz ledenika Vatnajökull in ima na slapovih pretok 200 do 500 kubičnih metrov na sekundo, odvisno od letnega časa. Bile so ideje za izkoriščanje slapa za pridobivanje elektrike, ampak bazaltne plasti so na srečo preveč propustne za tak projekt. Kanjon pod slapom je 25 km dolg, 1,5 km širok in preko 100 m globok. Na reki sta še slapova Selfoss in Hafragilsfoss: prvi nad, drugi pod Dettifossom.
Vatnajökull  je največji ledenik in narodni park na Islandiji in v Evropi. Nahaja se na jugovzhodu otoka in je s površino  8.100 km², ki zajema več kot 8% države,  največji ledenik v Evropi, glede na količino ledu (3.100 km³) tudi drugi največji na svetu. Povprečna debelina ledu je 400 m, največja debelina je 1000 m. Najvišji vrh Hvannadalshnúkur (2.119 m), ki se nahaja v južnem obrobju Vatnajökulla,  je kapa ledenika. Pod ledenikom, kot v mnogih drugih ledenikih na Islandiji, počiva več vulkanov. Ledenik  je zapisan v  Guinnessovo knjigo rekordov kot objekt z najdaljšo vidno razdaljo, saj ga lahko zaradi atmosferskega loma svetlobe opazujemo iz 550 km oddaljenih Ferskih otokov.
Ogromna količina vode bobni v kanjon, meglica vodnih kapljic se dviga nad slapom in veter jih nosi tudi do nas. Na parkirišču so lepe informativne table v več jezikih, stranišča s tekočo vodo in dovolj toaletnega papirja. Tako je potem pri večini naravnih znamenitosti in: nobenih vstopnin ni, nobenih parkirnin. Skoraj neverjetno v sicer zelo dragi državi.


Ob nadaljevanju poti občudujemo polja namensko posejanega volčjega boba - lupineki se uspešno razrašča na pesku (rastlina pa je lahko tudi invazivna),


prečkamo mogočno reko Jökulsá á Fjöllum preko mosta iz leta 1957,


potem pa zapeljemo v sotesko ASBYRGI. Tri kilometre dolga in 1,1 km široka je, z do sto metrov visokimi stenami, ki jo je napravila reka Jökulsá á Fjöllum pri dveh poplavah pred deset tisoč in tri tisoč leti. Zdaj reka teče dva kilometra bolj vzhodno. Po več kot polovici dolžine sotesko deli 25 metrov visoka skalna oblika, ki je kot otok. Po pripovedovanju naj bi bila soteska odtis kopita konja z osmimi nogami od boga Odina. Soteska je porasla z brezami in vrbami, med 1947 in 1977 so zasadili tudi jelke, bore in macesne.


Med drevjem je poleti veliko borovnic, ki jih takoj najdemo, predvsem pa tudi neizmerne količine gob, jih očistimo in pripravimo za naslednji dan.

Soteska tu, stena tam, vmes zelenja malo,
kup ti gob naberi si, kar tako za šalo. Pa zakaj, pa zato ...

Po nasvetu drugih navdušenih turistov se sprehodimo do konca soteske, kjer je jezerce z račkami, nekateri pa tudi malo više v skale. Parkirišče z urejenimi stranišči in tekočo vodo nam je tako všeč, da tu ostanemo čez noč. Kar zgodaj se nam na tem otočku zelenja in miru zaprejo oči.
Prva noč na Islandiji, kjer živijo povprečno le trije ljudje na kvadratni kilometer (103 tisoč kvadratnih kilometrov površine in okrog 320 tisoč prebivalcev), ki ima največjo površino aktivnih vulkanov na svetu, največji slap in ledenik v Evropi, najsevernejši botanični vrt in golf igrišče na svetu, najčistejše glavno mesto na svetu, ljudi z najdaljšo življenjsko dobo na svetu. Leta 2008 je bila razglašena za državo, ki svojim prebivalcem nudi največjo kakovost bivanja na svetu. Imela je prvo predsednico države na svetu in premierko, ki javno razglaša, da je lezbijka. Tudi sicer naj bi bilo to najboljša država za ženske in najbolj mirna država na svetu. Kako ne bi potem tu mirno spali!

Video:
  



Ni komentarjev: