Okrog pol šestih jutranje sonce zažari v skalah, potem pa se pooblači in pade celo nekaj kapelj dežja.
Za zajtrk imamo gobe, ki so jih nabrali včeraj. Ko mrzlično iščem brisačo, me moji vandrovci prijazno opozorijo, da jo imam okrog vrata.
Komaj pridemo na glavno cesto, ko že zavijamo na stransko, makadamsko, ki ima pred številko celo črko F, kar pomeni, da je samo za vozila s pogonom na štiri kolesa. Ob njej vidimo redke kmetije z veliko balami trave, kasneje grmovje: zeleni hribčki, vmes pa resa. Parkiramo na začetku področja HLJÓÐAKLETTAR ob reki Jökulsá á Fjöllum, ki smo jo včeraj občudovali v slapu Dettifoss.
Več pohodnih poti vabi, mi se najprej napotimo na desno k reki. Krasen sprehod je to po poti med grmovjem, borovnicami in gobami. Z višine zremo na reko, ki si je utrla pot med visokimi bazaltnimi bloki. Na levi strani se sprehodimo v neke vrste kamnitem gozdu, z naravnimi stebri, jamami, spiralami, rozetami, satovjem iz bazalta.
To naj bi bile skale, ki šepetajo, ali skale z odmevom, vendar tega nismo pretirano preizkušali.
Nekateri se vračamo k avtobusu po prelepi zeleni dolini z bistrim potokom in zelenjem, ki že nosi nadih jeseni. Na parkirišču spet srečamo češki avtobus z napisom CDS Nachod in si rečemo: bežimo, to je celebralno dentalni sindrom z nahodom.
Pred mestom Husavik se ustavimo na razgledišču, mesto samo pa ignoriramo, čeprav je znano po turah z ogledi kitov.
Kosilo (slastno gobovo juho) si pripravimo na s soncem obsijani planoti, pokriti z mehkim mahom in obrobljeni s slikovitimi gorami, na katerih je še precej jezikov snega.
Kmalu smo na področju Myvatn, vulkansko najbolj aktivnem področju, ki ga je lava oblikovala pred 2300 leti.
Ob postanku v vasi REYKJAHLIĐ rahlo dežuje, mi pa se vseeno sprehodimo do cerkve in strnjene lave tik za njo. Vas s 300 prebivalci na obali jezera Myvatn je bila uničena leta 1729 zaradi izbruha vulkana Krafla. Prebivalci so se rešili, ker se je tok lave ustavil pred vaško cerkvijo, baje zaradi molitev vaškega duhovnika. Cerkev je še vedno tu, vendar je sedanje poslopje iz leta 1972. Še vedno je mogoče občutiti vonj lave in žveplenih par od zadnjega bruhanja leta 1984. Naprej se vozimo mimo kopališča Myvatn Nature Baths. Voda zanj prihaja direktno iz vrtine National Power Company´s v Bjarnarflag-u. 3,5 milijonov litrov alkalne vode z veliko minerali je v rezervoarju (130 stopinj) in laguni (36 – 40 stopinj). Tla lagune so posuta s peskom in gramozom. Imajo garderobe za 300 gostov in so neke vrste Plava laguna na vzhodu. Malo pred kopališčem je na desni Grjótagjá – podzemna jama s toplo vodo, v kateri pa je zdaj kopanje prepovedano. Tu je tudi geotermalna elektrarna, pokrajina pa kot iz filma.
Preko nižjega prelaza se pripeljemo na štiri kvadratne kilometre geotermalnega področja v bližini jezera Myvatn, štiri kilometre južno od vulkana Krafla. To je Hveraröndor Hverir: ob vznožju vulkanske gore NÁMAFJALL
z veliko vročih vrelcev, solfater (žveplenih blatnih vrelcev), veliko fumarol (vrelcev pare), bazenov in loncev blata, ki vrejo s silno močjo. Zaradi razmer tu ni vegetacije, hlapi pa so lahko nevarni tudi za človeka. Opaziti je mogoče večbarvno glino, oblikovano pa je bilo področje ob izbruhih vulkana leta 1724 in 1728. Pri vrtanju v globini 1.750 metrov so naleteli na temperaturo 290 stopinj. Ko se povznemo na NÁMAFJALL, sicer uživamo v lepem razgledu z mavrico, naša obutev pa malo manj, ker se je trdovratno oprijemlje blato. V dolini se ne moremo načuditi brbotajočemu se blatu in pari, ki izhaja iz zloženih kamnov, kot bi bile to peči. Paziti je treba, da se ne opečeš, pa tudi nosovi že protestirajo zaradi smrada po žveplu.
mi kar vse obiščemo, popolna nam je slika. Pa zakaj, pa zato ...
Blatne gojzerje si sezuvamo pred avtobusom in jih parkiramo v plastične vrečke, po nekaj minutah vožnje pa spet obuvamo.
Viti ("pekel") s premerom 320 metrov in modrim jezerom na dnu. Nastal je ob izbruhu 1734, ki je trajal pet let. Nad jezerom je še vedno kar velika gmota snega, za kraterjem pa se nam odkrijejo še tri jezerca in cevi ter kupole za elektrarno v dolini. Od leta 1977 uporabljajo vročo vodo za to 60 megavatno elektrarno. Pri vrtanju leta 2006 so naleteli na magmo le 2,1km pod površjem.
Sezuvamo blatno obutev, na malo nižjem parkirišču pa spet obuvamo, da se napotimo na pravo lunino površino
Ni čudno, da je na tem polju strnjene lave, kjer na veliko mestih iz tal sika para, vadila tudi posadka Apolla 11. Napravimo kar dolg obhod in smo si edini, da je področje nekaj svojskega in po svoje grozljivega. K sreči črno polje na eni strani obrobljajo hribi v najrazličnejših pastelnih barvah.
Malo proti jugu nas čaka še eno nenavadno področje:
(»temna mesta ali trdnjave – gradovi«) - velika površina nenavadno oblikovane lave nad jezerom Myvatn, južno od naselja Reykjahlið, ki je nastala pred 2300 leti, ko se je deset metrov debela lava zlila na jezero. Voda pod njo je zavrela, hlapi so začeli prodirati skozi lavo v oblikah od vodovodnih cevi do stebrov več metrov v premeru. Stebri so do 12 m visoki. Od žveplenih mehurjev so ostale votline. Po izročilu naj bi tu pristal vrag, ko je bil vržen iz nebes, in je tu ustanovil svoje peklenske katakombe. Mogoče je to prebivališče trolčkov: 13 bratov Yola, potomci trolskega para, ki radi pojejo, pripovedujejo vesele zgodbe, včasih pa ljudem tudi kakšno ušpičijo. Dimmuborgir se imenuje tudi norveška glasbena skupina.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar