11. 09. 13

Ferski otoki in Islandija - 12. 8. 2013

Vstanem ob petih, drugi še spijo. Sveže jutro je, malo piha, nad zalivom oblak megle podolgovate oblike. Klaksvik je drugo največje mesto na otokih z malo manj kot pet tisoč prebivalci in leži med dvema zalivoma in dvema gorskima grebenoma. Veliko vetra je tu in to bodo morali upoštevati tudi pri razvrstitvi zgradb v novo oblikovanem centru mesta, ki pa je šele v načrtih. Leži na otoku BORĐOY, z otokom EYSTUROY je povezan s podvodnim predorom, z otokoma KUNOY in VIĐOY s cestama po nasipih, še s tremi otoki pa ima trajektne zveze. Znan je po ribištvu in predelovalni industriji, ima pa tudi pivovarno že iz leta 1888. 


Zajtrk je izdaten, saj se odpravljamo na turo, s sabo vzamemo tudi malico. Odločimo se, da avtobus ostane na tem mestu, mi pa se bomo napotili v mesto peš. Z Vinkom se odpraviva naprej, da urediva glede kart za lokalni avtobus. Naš je namreč previsok za načrtovano pot. Preseneti naju, da imajo trgovino Bonus, ki je sicer znana veriga bolj poceni trgovin na Islandiji. Poskušava najti bližnjice mimo šole, pa nama ne uspeva najbolje, sinočnja inštruktaža pa mi tudi ne pomaga dosti, saj so podnevi stvari videti precej drugačne. V centru vidiva ostanke prizorišč glasbenega festivala, ki se je končal prejšnji dan in naj bi bil namenjen različnim starostnim skupinam, imajo pa še enega, ki je bolj za mlade. Mesto je hortikulturno lepo urejeno, na levi strani se nama odpre pogled na cerkev nenavadnih oblik iz ferskega bazalta in lesa  z ločenim malim zvonikom, ki so jo zgradili leta 1963. Na desni strani je pivovarna, le policijske postaje in poleg nje avtobusne postaje ni nikjer videti. Končno ugotoviva, da sva šla predaleč in z nekaj spraševanja jo le najdeva. Majhna hišica z voznim redom, straniščem in parkirnim prostorom - to je vse. Vinko se vrača po ostale, jaz pa uredim plačilo pri mladem šoferju, ki dobro zna angleško in je bogat vir informacij. Pripelje še en manjši avtobus in presenečena spoznam lastnika prevozniškega podjetja, ki se za angleško govoreče čudno piše Askham in nas je vozil že pred petimi leti. Javni promet na Ferskih otokih je dobro urejen, potnikov pa ni veliko. Kljub temu se prevozniki ne pritožujejo, saj jim polovico stroškov prevozov krije država. Na pot se odpravimo z obema manjšima avtobusoma skozi dva ozka in nizka predora, ki sta le vklesana v kamen in nič obzidana, po nasipu se zapeljemo na otok VIĐOY in po ozki cesti nad zalivom s pogledom na sosednji otok proti vasici ViðareiðiTo je najsevernejša naselbina na otokih in do treh se imamo čas potepati tu okrog, takrat peljeta avtobusa nazaj.
Naš cilj je najvišji klif (ali drugi najvišji) v Evropi Enniberg (754m),


pogumno zakoračimo mimo zadnjih hiš v vasi in se podamo nakreber. Pot je po novem označena s plastičnimi količki. Od začetka še mehka, potem pa kamnita, med skalami je včasih treba paziti na korak.


Nazaj se nam odpirajo pogledi na vasico in visoko goro Villingadalsfjall (844m) nad njo, odpirajo in zapirajo se zavese megle in pojavljajo se: na levo tri, na desno tri. Ne, v resnici sta na levi vidna še dva otoka, na desni pa so res trije. Danes imam nekam lesene noge, verjetno sem v preteklih dneh preveč sedela, tako na vrh pridem zadnja po dveh urah in pol hoje.


Občasno se nam odprejo veličastni pogledi v globino do morja, navdušeno fotografiramo, tudi mucka, ki nas je spremljal na poti.


Po malici se previdno vračamo in srečamo štiri mlade Poljake, ki se vzpenjajo na vrh. Razveseljuje nas drobno cvetje: dišeča materina dušica in resa podobne barve, pa krasni vzorci na kamnih.


V vasi se spustimo do cerkve iz leta 1892, kjer je shranjena oltarna srebrnina - darilo britanske vlade v zahvalo vaščanom za gostoljubje ob brodolomu britanske jadrnice leta 1847. Cerkve so bile tu že prej, v 17. stoletju je bila ena močno poškodovana v nevihti, odneslo je del pokopališča v morje in krste so priplavale do sosednje vasi. Danes je pri cerkvi le še nekaj starih grobov, novejše pokopališče pa je malo više. Obala pod cerkvijo je divja, desno od nje lahko občudujemo tudi slap. Pri sosednji hiši vprašam starejšega moškega, ki kosi travo, če bi si bilo mogoče ogledati notranjost cerkve. Pravi, da gre iskat pastorja (80% Fercev je evangeličanske vere), pojavi pa se mlado dekle, ki dela kot pastorka komaj pol leta in je navdušena nad svojim delom. Ponosno pove, da je v vasi okrog 350 ljudi, med njimi tudi 50 šolarjev, ki sedem razredov šole opravijo v vasi, potem pa se vozijo v Klaksvik. Pokaže nam leseni križ iz leta 1551, ki je visel v vseh dosedanjih cerkvah. Po malem začne rositi in odpravimo se na avtobusno postajališče. V Klaksviku dežuje in Emanuel nas pride z avtobusom iskat na avtobusno postajo.
Vračamo se skozi predor pod morjem, ki so ga zgradili leta 2006 in je dolg 6,3km, sredino pa krasi inštalacija večbarvnih luči. Zanimivo je tudi plačevanje: plačaš ob povratku in to na najbližji bencinski črpalki, za avtobus smo plačali 320 kron (evro je približno sedem kron).


Ob poti si ogledamo še premikajoči se skali v morju (vas Oyndarfjørður), v prijetni dolini pa si za kosilo skuhamo okusno enolončnico.


Vinko raziskuje okolico in ob tem mu odpihne klobuk, prizadevna Sonja pa ga najde in vrne. Po kosilu v avtobusu vlada veselo razpoloženje: ob poslušanju slovenskih popevk pojemo, ploskamo, plešemo, utrne pa se tudi misel:

Mož naj bo kar doma, žena okrog divja ...


Z višine občudujemo vas Funningur, ki ima okrog 70 ljudi in leseno cerkev iz leta 1847 s streho iz travne ruše. To je verjetno najstarejša naselbina na otokih, tu naj bi se naselil prvi naseljenec Viking Grimur Kamban. Zgodovinsko to ni dokazano in nič v naselju ne spominja na to.


Zapeljemo se še bolj na sever otoka EYSTUROY in obiščemo vasico Gjogv.  Ta ima okrog 50 prebivalcev, pol hiš je praznih.


Sprehodimo se do 200 metrov dolge tesni v morju, potem pa do cerkve iz leta 1929, kjer je bil prvič posvetitveni obred v ferščini. Blizu nje je v vrtu spomenik matere in dveh otrok, ki zrejo proti morju. To je spomenik vsem v vasi, ki so izgubili svoja življenja na morju. Leta 1870 je bilo to kar pol moških iz vasi, ko sta potonila dva čolna s po osmimi ribiči. Šola je iz leta 1884, včasih je bilo 50 učencev, zdaj le trije. Vaščani se ukvarjajo s turizmom, ribolovom, gojijo lososa, od leta 1980 izdelujejo tudi betonske elemente.
Vračamo se malo proti jugu, potem pa vzpnemo v hribe na preval pod najvišjim vrhom na otokih.

Video:
  

Ni komentarjev: