Šest nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje na Železniški postaji Sevnica in se z vlakom ob 5.33 odpeljemo proti Mariboru. Direktni vlak je to in z njega ogledujemo kljub suši še lepo zeleno pokrajino.
Ob pol osmih smo v Mariboru in nestrpno čakamo na avtobus ob osmih za Roglo, ki ustavi na drugi strani Avtobusne postaje Maribor na Mlinski ulici. Zastonj je že drugo leto, namenjen pa je domačinom in gostom. Iz proračuna ga plačujejo občine Zreče, Oplotnica, Vitanje in Slovenske Konjice (Turistična destinacija Rogla-Pohorje); prevoz in vodenje izvaja podjetje Avtoprevozništvo in turistična agencija Pohorje Turizem iz Slovenske Bistrice ob sredah in petkih, avtobus pa odpelje iz Maribora ob osmih in enajstih. Ustavimo se v Slovenski Bistrici, Slovenskih Konjicah in Zrečah, kjer vstopi tudi vodička Ilona. Razdeli nam informativne letake in predstavi vse štiri občine. Same Zreče zagotavljajo 4000 delovnih mest, prevsem UNIOR (Univerzalno orodje), ki temelji na stari kovaški tradiciji, povezan pa je tudi z razvojem turizma.
Vzpenjamo se po cesti in pred nami se odpirajo zeleni gozdovi, vmes pa jase s kmetijami, ki so večinoma izletniške. Na južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800 kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in metamofne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.
ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog.
Ne moremo se načuditi, da sta nemška in češka firma stolp zgradili manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem tem pa niso pretirano poškodovali gozda.
Zdaj pa je že skrajni čas za kavo, potem pa pohod do Koče na Pesku. Kosilo si je treba zaslužiti. Dobre pol ure nas pot vodi mavzdol: Marjeta predlaga položnejšo,
Pri Koči na Pesku vabijo mize v prijetni senci in ne moremo se upreti specialitetam:
Malo še posedimo ob pijači in pogovorih, potem pa počasi nazaj na Roglo. Da nam kakšnih 45 minut ni prenapornih, napravimo nekaj postankov,
tudi pri skupini hišic in igral za otroke.
Ob pol šestih se je treba posloviti od Rogle, kar žal nam je: odlično smo se počutile na do 21 stopinj toplem zraku z občasnim rahlim vetrcem (v senci so prav prišli dolgi rokavi), pod temno modrim nebom in med razkošno zelenimi smrekami. Pet minut pred sedmo smo v Mariboru, vlak odpelje ob 19.22, malo pred pol deseto zvečer smo v Sevnici.
ČUDOVIT DAN!
2 komentarja:
Lepo potepanje ste si naredile ..... in zanimivo, kot vedno!
Hvala, Marta! Res smo uživale.
Objavite komentar