Tokrat malo bolj zgodaj: skupina Posebna prijateljska potepanja se v Sevnici vkrca na vlak ob 6.45 proti Trebnjemu. Devet nas je, v Tržišču pa nas pričaka domačinka Mimi.
Najprej do velike pletenke, potem pa do lokala Mlinček, kjer nas Mimi kot dobra gostiteljica počasti s kavo. Nato krenemo mimo črpalke, trgovine in osnovne šole, on njej navkreber skozi Lanišče, kjer so včasih sejali lan. Od tu vidimo tri cerkve: Sveti Jurij, Sveta Trojica in Marijino vnebovzetje - veliko za kraj, ki ima samo okrog 200 prebivalcev. Po travniku se spustimo v dolino in v rosni travi operemo copate, potem pa v hrib v Kapljo vas.
Sonce nas že dobro ogreva, zato nam prija, da se umaknemo v gozd v senco in uživamo na lepi mehki poti. Že so tu prve hiše Škovca, malo sončne ceste in potem skozi gozd do Počivališča Trata. Da se ne bi prehladile (same ženske smo), dezinficiramo grla kar z dvema pijačama, da bi bolj držalo. Zdaj pa navkreber mimo odcepa k izviru Šahovec in v središče vasi z nekaj nad 60 prebivalci (Škovljani so to). Jaz pa imam nekam prazne roke, seveda: palice sem pustila na počivališču. Žalostno gledam navzdol, potem bo treba spet gor, ko me dve sopohodnici razveselita - prinesli sta mi palice. Proti jugu se oziramo še proti eni cerkvi - Marijinega vnebovzetja na Svetem Vrhu in načrtujemo obisk v prihodnosti.
Ustavimo se ob kozolcu, prirejenem za druženja, izkoristimo igrala (zlasti gugalnice), potem pa se čudimo, kaj vse so v vasi dosegli v zadnjih letih. Res je lepo urejena, celo fasade hiš so v glavnem enotnih barv, leta 2010 pa so dobili pečat gostoljubja in dosegli prvo mesto kot izletniški kraj v Posavju in tretje mesto v državi. Sprehodimo se po vasi in ustavimo pri Zasebnem etnografskem muzeju Leopolda Borštnarja, ki nam ne nudi samo ogleda zbranega kmečkega orodja in starodobnikov, v prijetni senci tudi v miru malicamo.
Zdaj pa po cesti navzdol, v glavnem po senci, kratek postanek na Postajališču Rina in še nekaj zgodovine. Včasih je bil tu bogat izvir vode, ki so ga leta 1919 uredili za uporabo v gospodinjstvu in napajanje živine. Leta 1940 je izvir usahnil, voda se je pokazala na drugi strani hriba (izvir Šahovec), tu pa se pojavi samo še ob večjem deževju. V okolici so opuščeni rovi rudnika cinkove rude iz 18. in 19. stoletja, ki so jo predelovali v topilnici v Krmelju. Sicer pa je bil Škovec kot Šibkovec omenjen že v 15. stoletju.
Še vedno se spuščamo po cesti, potem pa mimo ribogojnice in mimo njiv proti Tržišču. Nepokošena trava nam spet malo očisti obuvala, razveseli pa nas skupina makov v žitu. Pri osnovni šoli "zašpilimo klobaso", potem pa jo že po kar vročem soncu mahamo proti Železniški postaji Tržišče.
V senci čakamo na vlak, ki ima pol ure zamude, ampak pred eno smo v Sevnici.
Posnetki Marte Brežan:
Prijeten hlad v senci in poletno ogrevanje na soncu.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar