3. 06. 11

Ko vandrovcem zadiši po Korziki in Sardinij - 14. 5. 2011

Že pred šesto zjutraj začnejo prvi vstajati in izginjati za grmovjem po obveznih opravkih. Drago pripravi plinsko bombo in lonce za čaj, mleko in kavo (to delo si je rezerviral, kolikor vem, kar vsako jutro), dva dežurna pa pod budnim Milkinim očesom servirata ostale dobrote za zajtrk. Kmalu ugotovimo, da ne rabimo kaj dosti miz, sedežev pa še manj, saj hrana še lepše zdrsne na pravo mesto, če jo použiješ stoje. Pa še hitreje si pripravljen za kakšen posnetek, ko se gore rdeče obarvajo v jutranjem soncu. 
Sonce že sije, lepo se nam zdi,
nahrbtnik pripravljen in nam se smeji. Ti hojladrija...
Spet se peljemo proti kraju Corte, potem pa zavijemo proti regionalnemu narodnemu parku Dolina Restonica (http://www.corsicatravelguide.com/scenerycorsica/gorgesdelarestonica.php). Kažipot smo že včeraj videli, na turističnem uradu pa so nam zatrdili, da je šest kilometrov ceste čisto primernih tudi za avtobus. Že v mestu se začne zatikati, saj je ulica zelo ozka, parkirani avtomobili pa so tudi napoti. Ivan spretno manevrira in izvlečemo se naprej. Tudi zunaj mesta vozišče ni prav široko, bolj na ozko se srečamo tudi s čredo krav in teličkov, vendar dobro napredujemo. Po šestih kilometrih pa je treba parkirati. V majhnem kampu ob gorski rečici z Vinkom le najdeva uradno osebo, ki nam odredi prostor, ki ga pa ni prav veliko, pa še borove veje krepko božajo streho avtobusa. Brez ugovarjanja poravnamo 15 evrov in se odpravimo peš naprej. Cesta je sicer asfaltirana, pogosto pa se da pešačiti po bolj mehkem robu. Avtomobili in kombiji lahko vozijo še deset kilometrov naprej, mi pa smo veseli, da se nismo odločili za tisti dragi lokalni prevoz. 
Z vsakim korakom odkrivamo nove lepote: s snegom pokrite gore, nenavadno oblikovane skale, osamele bore, prave vrtičke različnega cvetja - ob šumenju bistre vode, ki se je rodila nekje više v topečem se snegu. 
Naša kolona se pošteno raztegne, ker vsak občuduje in slika po svoje. Da bi videli kakšne živali, smo verjetno preglasni, ne moremo pa spregledati tudi meter dolgih navez gosenic borovega prelca, ki iščejo novega gostitelja. Z usti zagrabijo predhodnika za rit in veselo na pot. Nekateri so videli tudi nekaj kačam podobnega, to bi bilo pa tudi vse. Večino poti jo mahamo navkreber po borovi senčki, više je tudi več izvirov hladne vode, promet ni preveč gost - res nam ni sile. Na levo nas vabi pot na Monte Rotondo (2.622m), ki je drugi najvišji vrh na Korziki, vendar je za nas odločno predaleč. 
Pri mostu s slikovitim okoljem bučne reke in zajetne zaplate snega malicamo, potem pa večina nadaljuje pot do jezera Lac de Melo (1.711m - največje ledeniško jezero na Korziki), Drago pa se povzpne še do višjega Lac de Capitello (1.911m). Po kamnih morajo prečiti rečni tok, gaziti po snegu in uporabiti kovinske stopnice, na povratku pa se odločijo za malo daljšo in bolj slikovito pot z obilo cvetja, ker jim je asfalta čez glavo dovolj. 
Manjšina se počasi odpravi do parkirišča za manjša vozila, raziskuje kamnite hiške in v koči Bergerie de Grotelle (1.370m) uživa ob kavi in pivu in v opojnih vonjavah mesa in klobas, ki visijo na stropu. Lonzu je surov svinjski file, zvit s soljo in poprom, zvezan v debelo klobaso ter prekajen.
Na voljo je tudi veliko sirov, meda... In, kakšno malico ponujajo? Na leseni deski prerezan polkilski hlebec kruha napolnjen s prekajenimi mesninami, vanj pa je zapičen dolg nož, ki je verjetno lahko tudi za obrambo, če bi ti hotel kdo to slastno stvar ukrasti. Ko ugotovimo, da je do prvega jezera uro in pol hoda, do drugega pa še kakšnih 45 minut, se odločimo, da je za nas tri ure dovolj, pa še povratek bo trajal najmanj dve uri. In jo uberemo nazaj v dolino. Občudujemo še kakšen pogled, ki smo ga pri hoji navzgor zamudili, potem pa lenarimo pri avtobusu. Najbolj pogumni se gredo umivat v mrzlo reko in kolega si zasluži žuganje policistov, ki se pripeljejo mimo. Še danes ne vemo: je bilo to zaradi umivanja ali obleke. Umival se je namreč v najbolj primerni obleki - brez nje. Naši junaki se vrnejo utrujeni, ampak veseli osvojenih ciljev. Drago in Elčka pa sta imela srečo in sta del poti dobila prevoz z avtomobilom. V tem lepem okolju si privoščimo še kočerjo (pozno kosilo ali zgodnjo večerjo), potem pa se vrnemo prespat na isto mesto, kjer smo preživeli že preteklo noč. Nihče nič ne ve o tem, da bi imeli ponoči spet kakšen obisk policistov.
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:


Ni komentarjev: