8. 06. 11

Ko vandrovcem zadiši po Korziki in Sardinij - 15. 5. 2011

Isto izhodišče kot včeraj, ampak druga dolina. Ozka cesta v strmini nad deročo reko, zanimive skale, akumulacija za elektrarno v kraju Calacuccia. Z avtobusom se povzpnemo do vasi Lozzi na višini 1044 metrov, ki je s 130 prebivalci središče najviše ležeče občine na Korziki. 
Kako tudi ne, saj v njo spada tudi najvišji vrh Korzike Monte Cinto (2706m). To je naš današnji cilj. V vasi parkiramo in se toplo oblečemo, saj krepko piha. Hodimo sicer po cesti, ki pa komaj še zasluži tako ime, voda jo je globoko zdrla. Nasproti majhnega kampa si ogledamo razgledno tablo, vse bolj pa se oziramo tudi v oblake, ki se kopičijo nad nami. Pri lepem kostanjevem gozdu padejo prve kaplje dežja, pri nas pa kaj kmalu tudi odločitev, da v takem vremenu ne kaže nadaljevati ture.
Tud, če dežuje, na pot gremo mi.
Ko fejst se ulije, se obrnemo vsi. Ti hojladrija...
Vrnemo se k avtobusu in nadaljujemo pot proti Portu. 
Ustavimo se pri starem kamnitem mostu čez reko Ercu, ki je res vreden občudovanja, potem pa se skozi borove gozdove počasi dvigamo na najvišji cestni prelaz na Korziki Col de Vergio (1467m, nekateri trdijo, da je visok celo 1477 ali 1478m). 
Na njem stoji kip Kristusa Kralja iz roza granita, ki je visok šest metrov, skupaj s podstavkom pa celo devet metrov in pol. Tehta 25 ton, oblikoval pa ga je kipar Noel Bonardi leta 1984. (http://fr.wikipedia.org/wiki/Col_de_Vergio) V bližini prelaza opazimo tudi smučarske naprave. Kljub ostremu vetru se odpravimo do planšarije, ki je zdaj še opustela, leži pa v slikoviti zajedi s slapiči vode.
Bori in breze ter malo vode -
do planšarske koče nas nosijo noge. Ti hojladrija...
Pot krasijo umetnine v obliki skrivenčenih borov, vmes pa se bahajo breze s svojo svetlo zeleno barvo. 
Malica v tem slikovitem okolju nam res tekne, tudi veter se poleže, pokaže se sonce in razkrije se nam vsa lepota tega gorskega okolja. Tu se prvič srečamo z oznakami GR20, ki je najdaljša planinska pot od severozahoda do jugovzhoda otoka. (http://corsica.forhikers.com/gr20) Njena dolžina je okrog 180 kilometrov in prehoditi jo je mogoče v 15 dneh. Poleg so še znaki za pot Da Mare a Mare, ki je ena od dveh prečnih poti, druga je pa Tra Mare e Monti. Ko se spuščamo v dolino, sledimo kanjonu Speculanca, ki nas preseneča predvsem z barvo skal. (http://www.corsicatravelguide.com/scenerycorsica/gorgesdespelunca.php) Na enem mestu se peš spustimo čisto do vode in ostankov mlina, v katerem so včasih mleli kostanj. 
Pod kostanji pa se pasejo tudi korziške poldivje svinje, ki smo jih vznemirjali pri njihovem počitku. 
Ob ogledih se srečamo z vandrovci iz Nemčije, ki tudi potujejo v hotelu na kolesih. Njihovem avtobus je namensko grajen za vožnjo in prenočevanje, soglasni pa smo, da je naša rešitev boljša. (http://www.rotel.de/)
Porto (http://www.corsicatravelguide.com/places/porto.php) je stisnjen v dolino na koncu zaliva pod stražnim stolpom iz 16. stoletja. Takih stolpov so za obrambo zgradili v letih 1510 do 1620 okrog sto po vsej korziški obali in okrog 60 je še dobro ohranjenih. S tega je krasen razgled na plažo z visokimi valovi in obalo s še bolj divje razpenjeno vodo. 
Hiše so lepo okrašene s cvetjem in turisti tu najdejo priliko za počitek in aktivno preživljanje počitnic v vodi. Takoj na začetku naselja opazimo oznako za kamp, ki ga na veliko pospravljajo, ker so ga odprli ravno na ta dan. Dovolj prostora je, lahko izbiramo, kje bomo parkirali. Razveselimo se urejenih stranišč in toplih tušev, napolniti pa je treba tudi baterije za fotoaparate in mobitele. Ker so vtičnice v umivalnicah, organiziramo dežuranje. Z Nevenko sva na vrsti po večerji in čas si krajšava s kartanjem. Ko se znoči, v kampu pa ne prižgejo luči, si morava svetiti z baterijo. Sicer pa sem tako dobra učiteljica za bridge remi, da me učenka gladko premaga.

Več posnetkov:
Video:

Ni komentarjev: