9. 06. 11

Ko vandrovcem zadiši po Korziki in Sardiniji - 17. 5. 2011

Dan začnemo z žalostnimi spomini na prvi december 1981, ko se je v goro San Petro pri spuščanju na letališče Ajaccio zaletelo letalo Inex-Adrie in je 173 slovenskih turistov in sedem članov posadke izgubilo življenje. 
Obiščemo vasico Petreto Bicchisano ter prižgemo svečko in zapojemo pred spominsko ploščo na vaški cerkvi. Plošča spominja na radarski zaslon in ob njej se zamislimo nad minljivostjo življenja. 
Sartene je vas, ki je bila včasih znana po piratih in gangsterjih, danes pa je bolj miroljubna z arheološkim muzejem, značilno keramiko in znano velikonočno procesijo. (http://www.corsicatravelguide.com/places/sartene.php) Ročno izdelujejo tudi nože, ki še vedno spominjajo na bolj burne čase. Tudi na vendetto, ki je včasih zaradi branjenja časti in maščevanja iztrebila cele družine. Ker ne najdemo parkirišča, se odpeljemo naprej do ogromnega pokopališča, kjer so nekatere grobnice velike kot manjše hiše. 
Nekaj časa še občudujemo krasne razglede na morsko obalo, si skuhamo kavo na počivališču z mizami in klopmi, vendar kot navadno brez stranišč (ta so vse naokrog po grmovju), opazujemo govnača pri njegovem transportu tovora, potem pa prispemo do mesta Bonifacio čisto na jugu otoka. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Bonifacio
Srednjeveško mesto v obzidju nad naravnim pristaniščem na mestu trdnjave iz devetega stoletja je najstarejše mesto na Korziki. Mesto leži na visokem apnenčastem klifu, kar je za Korziko nekaj posebnega, saj najdemo na njej večinoma granit in sedimentni skrilavec. Na južni strani ima klif približno 70 metrov visoko neprehodno steno, ki je deloma celo previsna. Vanjo naj bi po legendi španski kralj Aragon v eni noči izklesal stopnice, ko je oblegal mesto. Mi se najprej sprehodimo stran od mesta, da mesto in divje razčlenjeno obalo občudujemo od daleč. Doživimo pa tudi pravo aromoterapijo dišečega rastlinja. Spustimo se do morja, potem pa povzpnemo k obzidju in začnemo raziskovati ozke ulice. Pokukamo v nekaj cerkvic in v večini so glavni svetniki na prenosnih oltarčkih, verjetno jih nosijo v procesijah. Veliko je lokalčkov in trgovinic s spominki, predvsem je veliko izdelkov iz plute (celo razglednice so iz nje), dišavnic, prekajenih mesnin, sirov, meda... 
In - nožev: ročno so izdelani, ročaji so oblikovani iz kozjega roga ali lesa ter se lepo prilegajo roki. Tudi taki za krvno maščevanje so na prodaj. Jaz se raje posvetim okusnim francoskim rogljičkom in kasneje značilnemu korziškemu pivu Pietra, ki ga varijo tudi iz kostanja.
Popoldne se vkrcamo na trajekt za Sardinijo in v eni uri preplujemo 12 kilometrov med obema otokoma. Prav lahko si predstavljamo, da sta bila včasih oba otoka združena in sta se odtrgala od Provanse. Korzika je velika 8.682 kvadratnih kilometrov in ima nekaj več kot četrt milijonov prebivalcev. Sardinija je veliko večja - drugi največji otok v Sredozemskem morju je, takoj za Sicilijo (24.090 kvadratnih kilometrov). Prebivalcev je več kot milijon in pol. 
Pristanemo v naselju Santa Teresa Di Gallura (http://www.sardegna.com/en/santa-teresa-di-gallura/) in se kar takoj odpeljemo na polotok Capo Testa (http://www.hikenow.net/Sardinia/Capo-Testa.html), ki je najbolj severno področje Sardinije. Že Rimljani so tu dobivali granit za mogočne stebre, tudi za Parthenon. Narava pa je bila tu prav posebno uspešna umetnica, saj je oblikovala nenavadne oblike, ki žarijo v večernem soncu. 
Je zajec al ptič, še čarovnica vmes,
Sardinija sprejme nas v stilu zares. Ti hojladrija...
Res smo ujeli čarobne trenutke mehke svetlobe ob sončnem zahodu in sprehod med skalami nam je pošteno razburkala domišljijo. 
Odpeljemo se naprej in najdemo parkirišče, ki so ga opremili z novo leseno ograjo, in je kar primerno za naše prenočevanje.
Več posnetkov:
Video:

Ni komentarjev: