10. 06. 11

Ko vandrovcem zadiši po Korziki in Sardiniji - 19. 5. 2011

Zbudimo se v taboru med "invalidnimi" drevesi evkaliptusa. 
Večina je prikrajšana za vrh in občutno znižana. 
Alghero je eno izmed srednjeveških mest, družina Doria ga je zgradila leta 1102. Močno se mu pozna tudi španski vpliv, saj so mu Španci vladali več kot 300 let. (http://en.wikipedia.org/wiki/Alghero) Napotimo se ob obali z zanimivimi lučmi do obzidja, potem pa sprehodimo po ulici z bonsaji do katedrale Svete Marije. Kaj več časa za to mesto z okoli 45 tisoč prebivalci nimamo.
Vožnjo nadaljujemo delno ob obali in med divjim pelinom se nam oči vedno znova ustavljajo na rumeno-oranžno-rdečih grmičkih, ki se od blizu izkažejo za neko vrsto mlečka. Tudi na Korziki so ti lepotci krasili cela pobočja. V notranjosti se vozimo po predelih z vinogradi, njivami ječmena, konji, skozi slikovite vasi, kjer so zidovi pogosto poslikani. 
Ena izmed umetnic je Pina Monne z okoli 400 stvaritvami, veliko slik je nastalo po letu 2000. (http://www.pinamonne.it/
V obmorskem mestu Bosa se utaborimo blizu plaže in pripravimo kosilo. Najbolj vneti preizkusijo tudi morsko vodo, saj je sonce ogrelo zrak do 26 stopinj. 
Pri Oristanu se zapeljemo na avtocesto in brzimo proti mestu Cagliari, glavnemu mestu Sardinije z okoli 160 tisoč prebivalci. (http://en.wikipedia.org/wiki/Cagliari) Najprej raziskujemo okolico, kjer naj bi se zadrževali flamingi. 
Kar nekaj časa traja, potem pa nam domačini pokažejo rezervat, pa tudi most, s katerega lahko vidimo in fotografiramo te elegantne ptice. 
V mestih je velik problem parkiranje, še največ možnosti je v pristanišču in tudi tu je tako. 
Vinko gre iskat informacije o cestah v hribe, ostali pa jo mahnemo mimo slikovite mestne hiše v staro mestno središče. S trdnjave St Remy se nam odpre čudovit razgled daleč naokoli, katedrala Svete Marije pa je tudi prava mostrovina. V njeni bližini je veliko starih palač z muzeji, galerijami, v eni ima svojo rezidenco nadškof, v drugi je sedež regionalne vlade. Mesto slovi tudi po stari univerzi in  rimskem amfiteatru, za ogled katerega nam zmanjka časa, čeprav do njega ni bilo "dve uri daleč z zajčjim tekom pod pasjo komando", kot pravi Milka. Ko se vračamo navzdol po res ozkih ulicah, se čudimo voznikom avtomobilov, ki si upajo sem s svojimi vozili.
Kljub uradnemu zagotovilu direkcije za ceste na Sardiniji po elektronski pošti, da je cesta po vzhodni obali otoka čisto v redu za avtobus, nam jo domačini odsvetujejo. Zato se proti severu odpravimo spet po ravninski sredini Sardinije. Iščemo prostor za prenočevanje, pa ga ni in ni. Tako se že skoraj znoči, ko prevozimo naselje Barumini, ki je 60 kilometrov oddaljeno od mesta Cagliari in je na vrsti za ogled šele jutri. 
Flamingi, nuragi in prostor za spat,
iščem in iščem, kruh bi tud rad. Ti hojladrija...
Pod naslednjo vasjo le najdemo prostor za parkiranje in v spanec nas zaziba tudi lajež psov, ki smo jih vznemirili s svojo prisotnostjo.
Več posnetkov:
Video:

Ni komentarjev: