22. 06. 11

Od Abrama na Nanos - 21. 6. 2011

Danes gremo izjemoma na pot eno uro prej, kar je nekatere zmedlo in jih moramo malo počakati, s tem pa  si prislužimo kavico v Logatcu. Tam je treba zaviti proti Idriji, potem pa skozi Kalce in Hrušico do Podkraja. Na križišču moraš biti kar spreten, ker kažipot za Nanos lahko prebereš šele takrat, ko v tisto smer že zaviješ. Sonce je  visoko, mi pa se vozimo lepo po senčni cesti do Abrama. Tu najdemo parkirišče v gosti senci, se okrepčamo s slastnimi Slavičinimi češnjami, potem pa se odpravimo na pot. Do koče na Nanosu rabimo povprečno dve uri hoda, nazaj nekaj manj. 
 Štiri ure uživanja med cvetjem in zelenjem! 
Pot se sicer vzpenja, vendar ni naporna. Mehke steze po travnikih so pravi balzam za noge, zelenje in lepi razgledi pa za oči. Kakšna bolj kamnita varianta nastopa zgolj zaradi pestrosti.
Ko vidimo prvo brstično lilijo, smo vsi vzhičeni, ko je na vrsti stota, smo že bolj izbirčni. V oranžni barvi se jim pridružijo še zlata jabolka, modro zastopajo irisi, grmi šipka zardevajo v roza odtenkih, kozja brada se baha z rumeno... Potem je tu še nešteto vrst drobnega cvetja in zelenja, ki krasijo travnike, in nekatere tudi opojno dišijo. 
Ko stopiš v gozd, se ti za trenutek zdi, da se bodo oči odpočile od vseh barv, pa se znajdeš v objemu bogatih kresnic. Deževje preteklih dni je opralo poti, rosa je osvežila vse okrog nas, ponekod še preveč, saj nas božanje trav ob poti zmoči do kolen. Sonce pa kaj hitro poskrbi za sušenje.
Jasa pred Vojkovo kočo na Nanosu (1246m) gosti veliko pohodnikov in pohodnic, pridružijo se nam še kolesarji, klopi se hitro polnijo. Vesela družba vsakega prišleka sprejme s kozarčkom terana, vsak odpre zaloge nahrbtnika in pojedina se lahko začne. 
Skoraj bi pozabili iti občudovat razgled. Ta je danes res radodaren: vasi med polji in travniki na vzhodu so kot prelepa preproga, proti jugu se raztezata dva kraka avtoceste, na žalost pa odpirata tudi dve rani v obliki kamnolomov; na zahod se širi Vipavska dolina in za njo - morje; na severu pa zeleno, zeleno, zeleno... Ozremo se še na oddajnike, ki skrivnostno brnijo svojo pesem, na zaprto kočo, ki nima zapisanega urnika odpiranja, nam pa se odpirajo še vse lepote poti nazaj proti Abramu.
Pivo in kava se na koncu pohoda res priležeta, v pogovorih pa se kar ne moremo posloviti od lepot prehojene poti. Na povratku nas zapelje lepša cesta in se kar nekam čudno bližamo Čavnu. V naselju Sanabor le zavijemo proti Beli in odkrivamo lepo tesen. Domačini nas usmerijo proti Podkraju, vendar nas pred njim doleti zapora ceste: velik tovornjak z lesom se je pokvaril, zdaj les prelagajo na drug tovornjak in še vsaj eno uro ne bo mogoče mimo. Kaj hočemo, vrnemo se v Belo, tam se uspemo po zelo ozki cesti povzpeti na malo širšo proti Podkraju, naprej gre pa kot po maslu. Vse je za nekaj dobro: odkrili smo nove kraje in srečali nekaj prijaznih ljudi.
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:

Ni komentarjev: