9. 06. 11

Ko vandrovcem zadiši po Korziki in Sardiniji - 16. 5. 2011

Sonce nas zbudi in hitimo se odpravljati na pot. Porto želimo videti od zgoraj in najboljša slika je baje z najbolj impozantnega obalnega vrha, ki je visok 1294 metrov. Capo d'Orto je to. 
Že kmalu se ob cesti začnejo vrstiti nenavadne skalne gmote, ena je zelo podobna psu. V gozdu gozdarji kosijo travo, verjetno zaradi požarne varnosti. Parkiramo malo pred vasjo Piana in se napotimo nazaj slikat zanimive skale.
(http://www.everytrail.com/guide/walking-and-relaxing-in-piana-chemin-muletier-capo-dorto-and-ficajola-beach) Oznake nas najprej povedejo strmo v hrib, potem se pot spet zravna, ob njej pa začne bogastvo rožmarina, divje sivke, orhidej... 
Uživamo tudi v senci gostih borovcev, pa že kar visoko med mogočnimi kostanji. Vmes pa skale, ob obliki katerih lahko domišljiji pustiš prosto pot. 
V veseli koloni na d'Orto smo šli,
božji cel dan smo v rožcah bili. Ti hojladrija...
Nam Capo d'Orto postavi se v breg,
motivov za fotkat je res na pretek. Ti hojladrija...
Oznake (oranžne črte) niso najbolj zanesljive, včasih se je treba zanesti na možice, zložene iz kamnov. Leseni kažipoti na križiščih in odcepih so sicer dobro ohranjeni, praviloma pa je čas popackan ali zbrisan in načečkan novi. Očitno se nekdo ni strinjal z  uradno oceno časa. Po skoraj treh ure hoje se pojavi še zadnji, bolj strmi vzpon. Nekateri se odločimo, da bomo tu počivali, malicali in se potem vrnili k avtobusu. Ostali vztrajajo do vrha, od koder uživajo v razgledih. Vračamo se po drugi poti bolj direktno proti vasi Piana in srečujemo posameznike ter skupine, ki so se napotili na vrh kasneje. Hoditi ni naporno, tudi dovolj sence je, se pa strinjamo, da je pot bolj dolgočasna od tiste pri vzponu. Kar veseli smo, ko smo po dveh urah pri avtobusu. Tam malo polenarimo s skupino, ki je napravila turo v drugo smer - proti vasi.  
Po kosilu se zapeljemo do vasi Piana, se malo sprehodimo, potem pa nadaljujemo vožnjo proti mestu Ajaccio. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Ajaccio) Vozimo se mimo utrdbe iz 15. stoletja, ki je še vedno v rokah vojske in parkiramo v pristanišču. 
Po mrzličnem iskanju najdemo Napoleonovo rojstno hišo. Slavni Korzičan se je tu rodil leta 1769, vendar med domačini ni tako zelo čislan, saj ga smatrajo bolj za Francoza kot Korzičana. Našo pozornost vzbudi še park z eksotičnimi rastlinami nasproti hiše, sprehodimo se po pristanišču, potem pa se poslovimo od tega največjega mesta na Korziki z okrog 65 tisoč prebivalci. 
V hribih nad njim najdemo primerno parkirišče, si pripravimo večerjo, po kateri še malo zapojemo in uživamo v sončnem zahodu ter soju luči v dolini.
Več posnetkov:
Video:

Ni komentarjev: