1. 06. 11

Ko vadrovcem zadiši po Korziki in Sardiniji - 13. 5. 2011

Tu in tam se ponoči zbudim, obrnem in spet zaspim ob Ivanovi enakomerni vožnji. Ko odprem oči za dlje časa, smo že v mestu Livorno, ki je menda drugo največje pristanišče na zahodni obali Italije, takoj za Genovo. (http://en.wikipedia.org/wiki/Livorno) Nekaj osebnih avtomobilov in avtodomov je že v vrsti in kmalu ugotovimo, da čakamo na pravem mestu. Svoj današnji delovnik začenjamo okrog šestih, kot se za pridne delavce spodobi. Dovolj časa imamo, da najdemo stranišče (za nas so ga sveže počistili), avtomate za kavo in zajtrk v lastnih zalogah. Kako je svet lepši, ko opraviš take najnujnejše obveznosti. Zdaj že opazimo, da so v pristanišču trajekti firme Moby Line, ki so pisano poslikani z liki iz risank. 
Naš trajekt pa je bolj eleganten: rumen z nekaj belimi in črnimi detajli, predvsem pa z likom Mavra, ki ima belo prevezo nad očmi. Tak lik je tudi na zastavi Korzike in sicer na beli podlagi. Razlage o izvoru so zelo različne, tudi take, da je pač veliko Mavrov, ki so hoteli zavojevati ta otok, bilo ob glavo. Najbolj romantična je tista, da je zaročenec skrajšal za glavo tudi Mavra, ki je osvajal korziško dekle. Na vsak način pa je še danes to simbol avtonomnosti in posebnosti. Kar štiri take glave se pojavljajo tudi na zastavi Sardinije, kjer je bela podlaga razdeljena z rdečim križem, preveze pa so preko oči.
Je Italija mimo, na morju smo že,
v Livornu pomočmo v vodo noge. Ti hojladrija...
Uradne informacije o vkrcanju in kartah so sicer drugačne, vendar mora Vinko po karte v pisarno, mi peš na trajekt, Ivan pa vešče vzvratno zmanevrira naš dom na kolesih na trajekt. Ta nas preseneti z velikostjo in lepo opremo, ima tudi bazenček - vendar brez vode. 
Trajekt je ogromen in krasen je dan, 
narod na krovu pa ves je zaspan. Ti hojladrija...
Ob ogledih in klepetu hitro minejo štiri ure in opoldanski zvonovi nas pozdravijo v kraju Bastia, ki je glavno pristanišče in trgovsko središče otoka. 
Leta 2007 je imelo mesto 43.315 prebivalcev. Kar se da hitro se rešimo mestnih ulic, opazimo, da se v okolici dvigajo kar častitljive gore (nekatere z oblačno kapo), na pokopališčih pa predvsem ogromne grobnice, ki smo jih potem videvali še po celotno Korziki. Smo že na prijetni cesti ob šumeči reki in v bližini kraja Funtanone nas premami majhno parkirišče. 
Res je že skrajni čas za malico: več vrst potice, hlebec domačega kruha in - velika škatla češenj. Neprecenljivo! Za ograjo sicer bevska pes, ker pač mora varovati idilično parcelo ob reki, mi pa uživamo ob pogledu na cvetoče make, osate, akacijo (robinijo)... Malo dlje je vse rumeno od brnistre, ki se kasneje izkaže za košeničico, ob konjih na desni pa imamo na levi še pogled na nekaj rogatega v skalah.
Ampak: treba je naprej - proti kraju Corte. (http://www.corsicatravelguide.com/places/corte.phphttp://en.wikipedia.org/wiki/Corte) To je starodavno mesto v notranjosti Korzike, katerega stari del se pne pod utrdbo na skali. Bilo je glavno mesto Korziške republike, ki je obstajala od 1755 do 1769 in si je samostojnost izborila pod vodstvom Pasquala Paolija. Po njem se danes imenuje univerza, ki je bila ustanovljena v tistem času. Takoj ob prihodu opazimo veliko moderno poslopje študentskega doma, nedaleč od tod gradijo novo univerzitetno knjižnico. Sicer pa med študijskim letom študenti in študentke predstavljajo okrog 30 procentov mestnega prebivalstva, vseh prebivalcev pa so leta 2008 našteli 6.866. 
Da  je ideja o samostojnosti še danes živa, pričajo številni napisi na stenah in pri dvojezičnih napisih na kažipotih je pogosto francoska inačica pomazana, tista v korziščini pa nikjer. Nas poleg znamenitosti zanimajo predvsem kampi in možnost dostopa v regionalni narodni park Dolina Restonica. Z Vinkom se manjša skupina odpravi iskat željeno. 
Ob poskočni reki odkrijemo manjši kamp v oblaku vonja cvetočih akacij, na žalost pa je dostop preozek za naš avtobus. Nedaleč od njega je večji kamp z nepokošeno travo in negostoljubnim uslužbencem, s katerim se ne moremo dogovoriti. Govori samo korziško, kar je bolj podobno italijanščini kot francoščini, pa seveda uradno francoščino. S tem si ne moremo veliko pomagati. V turističnem uradu pri stari utrdbi dobimo nekaj podatkov o manjših kampih v okolici, skušajo nam pomagati tudi glede prevoza za naslednji dan, cena pa je tako visoka, da se raje odločimo za pešačenje. Povzpnemo se še do razgledišča in uživamo v pogledu na utrdbo, mesto pod nami in okoliške doline, na stičišču katerih leži mesto. V supermarketu na hitro ocenimo založenost z blagom, ki dobi kar visoko oceno, manj pa smo navdušeni nad cenami, saj stane kepica sladoleda dva evra in pol, toliko pa tudi najcenejša jabolka. Še dobro, da imamo dovolj zalog od doma. 
Odpeljemo se ven iz mesta in iščemo primerno mesto za prenočevanje. Na vzpetini nad dolino z ozkotirno železnico so novo cesto speljali bolj naravnost, stari del pa je ostal priročno nam za parkirišče. Pripravimo si večerjo, se po mačje umijemo z vodo iz plastenke in že spimo spanje pravičnega. Tako trdno, da le redki opazijo obisk policistov, ki samo obsvetijo na pol odprta vrata v avtobus in nas pustijo pri miru.
Več posnetkov:
Video:


Ni komentarjev: