17. 8. 11

Bolgarija 2011 - 1. 8. 2011

Spet se zbudimo prezgodaj za zajtrk in se sprehajamo okrog doma, občudujemo vztrajnost mame psice, ki skuša vzgojiti svoja dva mladička, jaz pa se naužijem gugalnice.
Ivan vestno pripravlja avtobus.
Po zajtrku se najprej odpeljemo do parkirišča pod spomenikom neznanemu junaku, kamor tuje delegacije polagajo vence. Po prvi svetovni vojni  so ljudje na Avali našli grob neznanega vojaka in mu postavili skromen spomenik. Od 1934 do 1938 so zgradili reprezentativni spomenik iz granita po projektu kiparja Ivana Meštrovića. Ima obliko mavzoleja s karijatidami - kipi žensk v narodnih nošah iz vse Jugoslavije. Pri gradnji so uporabili tudi material z dinamitom razstreljenega srednjeveškega gradu Žrnov, ki je včasih ščitil rudnik srebra v Ripnju. Povzpnemo se po stopnicah, ogledujemo kipe in ugibamo, od kod je kateri. Na nekaterih kamnitih blokih opazimo poškodbe, vendar baje niso iz zadnje vojne.
Vmes ob cesti vidimo tudi spomenik šestim vojaškim veteranom, ki so umrli v letalski nesreči 19. oktobra 1964, ko so prihajali na 20-letnico osvoboditve Beograda. Tako ima ta 511 metrov visoka vzpetina, ki leži 16 kilometrov jugovzhodno od Beograda, kar bogato zgodovino. Turki so ji nadeli ime Avala, kar naj bi po arabsko pomenilo pregrada ali ovira, lahko pa tudi golo brdo, saj so jo pogozdili šele v 19. stoletju. Leta 1859 jo je knez Miloš Obrenović zaščitil, leta 1936 je bila razglašena za narodni park. Danes je to zaščiteno področje s približno 600 rastlinskim vrstami, med katerimi so tudi posebne vrste zdravilnih rastlin. Poraščena je z naravnimi gozdovi in zasajenim borovim gozdom in Beograjčanom predstavlja eno najbolj priljubljenih sprehajališč.
Zapeljemo se še k Avalskemu televizijskemu stolpu, ki so ga po bombardiranju NATA 29. aprila 1999 obnavljali v letih 2005 - 2009. Stari stolp, ki je bil baje najvišja zgradba v Jugoslaviji, so postavili leta 1965. Sedanji je malo višji (204,68m), mi pa se zadovoljimo z razgledno teraso na višini 122,64 metrov, na vrh anten res ne bi plezali. Razkriva se nam čudovit razgled na gozd in naselja pod Avalo, sam Beograd pa lahko le slutimo v daljavi. 
Franci nam postreže z bolgarsko rakijo res na višini - še zadnji okusi preteklih dni.
Dobro jutro, Avala. Tu že skoraj sem doma.
Kalemegdan, Beograd, sem se vedno vračam rad.
Zdaj pa proti Beogradu (http://www.beograd.rs/cms/view.php?id=310)! Res veliko in zanimivo mesto z okrog dva in pol milijona prebivalcev. 

Najprej obiščemo hram Svetega Save, največjo pravoslavno cerkev v Srbiji in na Balkanu, ki so jo začeli graditi leta 1935, nadaljevali 1985, notranjost pa še vedno ni čisto gotova. Marmor, ki so ga uporabili, je iz Hotavelj. 
Na panoramski vožnji prepoznamo stavbo železniške postaje, hotel Moskva, tržnico..., med poslopji pa tudi težko poškodovane iz zadnje vojne. 
Na Kalemegdanu nas čaka dobrodošlica s pogačo in stomaklijo.  Je pa to še vedno priljubljeno sprehajališče, mizice za igranje šaha imajo svoje obiskovalce, največ pa nas občuduje pogled na izliv Save v Donavo.
Kmalu obe reki občutimo od blizu, saj se udeležimo dveurne vožnje po njiju. 

Razgled na bregove iz te perspektive je res enkraten, pa tudi kosilo in vzdušje ob njem.
Ladja nas odpelja tja, kjer Sava svojo pot konča,
v Donavo se spremeni, nas pri srcu zaboli.
Sava, gore naša reka, se pri Belem gradu steka.
Res mi lep je bil pogled, srce mi vriska spet in spet.
Naš vodič Boro jemlje slovo in še enkrat zapojemo: Zabučale gore, zašumeli lesi... . S pogledom na visoka Zahodna vrata pa se poslavljamo tudi od Beograda.
Vožnja proti domu mineva v delanju obračunov in razmišljanju o doživetem.
Franček, Janez in še kdo, kdaj bo 200 evrov šlo?
Nič nam ne bi blo hudo, če popust bi bil na to.
Bliža čas se za slovo, res je lušno nam bilo.
Hvala za trenutke te, hvala in na svidenje!
Pohodnice, pohodniki, tabor ste uživali. Bil varen je korak, bogat trenutek vsak!
Pohodniki, pohodnice, gore so neučakane: k sebi vable so, bilo nam je lepo!
Še vedno je ponedeljek, ko se pri Vebrovih razhajamo. Še dolgo v jutro razmišljam o tem, kako malo sem poznala Bolgarijo, čeprav sem bila tam za krajši čas že pred tridesetimi leti. Veliko podatkov je mogoče najti v vodnikih:
  • Država je več kot petkrat večja od Slovenije, obsega 110.910 kvadratnih kilometrov. Od vzhoda do zahoda meri 520 kilometrov, od severa do juga 330.
  • Razdeljena je na 28 okrajev (oblast) in 250 občin.
  • Leta 1998 je imela več kot osem milijonov prebivalcev, zdaj ocenjujejo, da jih ima samo še sedem. Krivo je izseljevanje zaradi ekonomskih razlogov in selitev okoli 300.000 Turkov v Turčijo. Štiri procente prebivalcev je Romov.
  • 85 procentov vernikov pripada bolgarski pravoslavni veri, Turki in Pomaki so večinoma muslimani.
  • V bolgarsko zgodovino so se vpisali Tračani, Grki, Makedonci, Rimljani, bolgarski imperij se je kosal z bizantinskim, od konca 14. stoletja naprej državo 500 let pokorijo Turki. 
  • Leta 1878 Bolgarija in Rusija premagata Turke in 60 procentov Balkanskega polotoka je bolgarskega, vendar se Zahodna Evropa zboji njene moči in ruskega zavezništva, zato pride Vzhodna Rumelia pod turško kontrolo. Šele leta 1885 je Bolgarija združena. Sledita balkanski vojni in prva svetovna vojna, v kateri je Bolgarija na strani Centralnih osi.
  • V drugi svetovni vojni je Bolgarija najprej nevtralna, potem napove vojno Veliki Britaniji in Franciji, noče pa je napovedati Rusiji. Car Boris III tudi noče predati okrog 50 tisoč Židov Tretjemu rajhu in leta 1943 umre v sumljivih okoliščinah en teden po obisku pri Hitlerju. Mogoče ga je ta dal zastrupiti.
  • Po padcu komunizma se v politično življenje aktivno vključi nekdanji kralj Simeon II.

Med svetovno znanimi Bolgari sta tudi filozofinja Julija Kristeva (http://en.wikipedia.org/wiki/Julia_Kristeva) in Nobelov nagrajenec za književnost leta 1981 Elias Canetti (http://sl.wikipedia.org/wiki/Elias_Canetti). Njegova dela so prevedena tudi v slovenščino. Bo treba v knjižnico, pa včasih prisluhniti tudi kakšni njihovi glasbi (http://en.wikipedia.org/wiki/Music_of_Bulgaria). Navsezadnje so eno njihovih narodnih pesmi izbrali za zlato ploščo, ki jo je NASA leta 1977 poslala s sondo v vesolje (podrobnosti). Kaj pa uspešni znanstveniki, športniki...?
O vsem tem je mogoče prebrati, se pozanimati, kaj poslušati, vendar zelo pomembno je, kar izkusiš na lastni koži: lepota gora, bogastvo cvetja, energija neizmernih  količin vode, nenaučena prijaznost ljudi... In to nam bo ostalo v spominu! Ste prikimali? Res? To vendar pri Bolgarih pomeni: NE!
Več posnetkov:
Video:








Ni komentarjev: