12. 08. 11

Bolgarija 2011 - 24. 7. 2011

Spet se zbujamo prezgodaj, k temu doprinese tudi Markova budnica, ki jo na harmoniko zaigra pod mogočno bukvijo. Vse je že spakirano, zajtrk čaka. 
Zajeten kos hrustljavega sirovega bureka (v bistvu pite, ker je burek samo z mesom) in znani bolgarski jogurt. Ta naj bi bil zaradi posebne bakterije najbolj zdrav jogurt v Evropi. Znano je, da so "kiselo mljako" fermentirali že davni Tračani s telesno temperaturo v vrečkah iz ovčje kože, obešenih okrog pasu. Pokusimo še "bozo" (http://en.wikipedia.org/wiki/Boza), gosto kiselkasto pijačo iz ječmena (lahko je tudi iz kakšnega drugega žita) z zelo malo alkohola - navadno en procent. Baje ugodno vpliva na povečanje prsi pri ženskah. Ne vem, če je katera ugotovila tozadevne učinke, mogoče pa je bila količina popite pijače premajhna.
Poslovimo se od gostoljubnih oskrbnikov v koči, večjo prtljago spet prepustimo v prevoz z avtomobilom, z lažjo pa se napotimo proti parkirišču in našemu avtobusu. Vodička Marijana nas še naprej vodi okrog svojega Samokova (http://en.wikipedia.org/wiki/Samokov), ki je kot mesto ob reki Iskar imelo leta 2008 okrog trideset tisoč prebivalcev. Občina je naklonjena Romom, ki imajo posebne privilegije, in se jih je tu ustalilo okrog šest tisoč. Imajo veliko otrok, tudi sedem do dvanajst, po novem pa otroški dodatek dobivajo le za prve tri. Živijo v svojih značilnih bivališčih - zavetiščih, če je kaj zidanega, je to za konje. V Samokovu sta dve šoli za Rome, v eni uči tudi Marijana. Učijo se v bolgarščini, romski jeziki jim niso zanimivi, ker je veliko dialektov. Le redki dosežejo boljšo izobrazbo. Mesto ima sicer 14 šol, v glavnem devetletke, pa tudi šolo za turizem. Tu živijo tudi Karakačani, grški Vlahi, ki se v glavnem ukvarjajo z ovčerejo. Da kraj leži na skoraj tisoč metrov nadmorske višine, se sami prepričamo, saj konec julija tam šele zorijo češnje.
Samokov pomeni, da se nekaj samo kuje: železo s pomočjo vode. Že v 14. stoletju je to rudarsko naselje, ki se kasneje razvije v pomembno mesto za kovanje žebljev, podkov in sider. V novejšem času je v kraju obratovalo 12 firm, tudi tri znane tekstilne tovarne za predelavo lana in bombaža in izdelavo odej. Danes ne delajo več. Ljudje se vse bolj ukvarjajo s turizmom: imajo manjši smučarski center predvsem s progami za tek na smučeh in z edino smučarsko skakalnico v Bolgariji, pohvalijo pa se lahko tudi z novo športno dvorano.
V okolici Samokova obiščemo samostan in cerkev Rojstva Device Marije (Roždestvo Bogorodice), ki so jo zgradili v letih 1860 - 1880 na zelo starih temeljih. V turških časih so jo domačini v eni noči pokrili z zemljo in jo skrili, kasneje pa postopoma odkrivali. Ikonostas in poslikave so delo mojstrov iz Samokova, zanimivo pa je tudi, da se med liki svetnikov pojavljajo znaki zodiaka, kar sicer ni v navadi. Vodnjak za cerkvijo ima baje zdravilno vodo, ki jo preizkusimo z zunanjo in notranjo uporabo. Škoditi ne more.
Naprej se vozimo po ravnini med Vitošo in Rilo. Nekaj je že požetih strnišč, ponekod žito še žanjejo s kombajni. Včasih je bilo to središče za dober krompir, potem pa so kupili okuženo holandsko seme in zdaj zemlja počiva in se zdravi. Nekaj lucerne še opazimo in zapuščene sadovnjake. 
Pod Rilo je več izvirov tople vode. Sapareva Banja (http://saparevabanya.org/id-196/Sapareva-Banya.html) je naselje, stisnjeno pod hrib, ki se lahko pohvali z edinim gejzirom tople vode na Balkanu. Vodna para, ki bruha na plan, ima 103,8 stopinje celzija. Toplice zdravijo probleme s kostmi, sklepi, kožo, dihalnim in živčnim sistemom. Mi se za kratek čas sprehodimo okrog po žveplu smrdečega gejzira, katerega okolico na novo urejajo. Mogoče se še kdaj vrnemo in izkoristimo kraj kot izhodišče za obisk slikovitih Sedmerih jezer (http://en.wikipedia.org/wiki/Seven_Rila_Lakes). Nikakor pa ne okrog 19. avgusta, ko se tu zberejo tisoči članov Bele bratovščine, ki slavijo začetek novega leta po svojem koledarju in dobivajo novo energijo za vsakdanje dni (več informacij).
Vse bliže Rilskemu samostanu smo: vozimo se skozi mesto Rila z veliko lipami in brajdami, potem pa smo že v naravnem parku z 8.883,2 ha gorskimi pašniki in 16.370 ha gozda. Najprej se zapeljemo do vznožja votline Svetega Ivana Rilskega, do katere se potem povzpnemo peš. Pod votlino je cerkvica, skozi votlino pa se je treba kar potruditi, samo taki brez greha pridejo skozi. Stezica vodi do izvira dobre hladne vode, zraven pa je stena želja. 
Eno konkretno željo napišeš na list papirja, ki ga vtakneš med kamne. Potem pa upaš in verjameš... Sledi še molitvena skala z ikono. 
Tudi mi imamo konkretno željo po hrani, zato si pri avtobusu pripravimo malico.
Rilski samostan (http://en.wikipedia.org/wiki/Rila_Monastery) je največji in najbolj slaven med 180 še ohranjenimi samostani v Bolgariji, ki se skriva v globoki dolini Rilske reke na nadmorski višini 1147 metrov. Sveti Ivan Rilski (876 - 946) je kot puščavnik živel v skalni votlini, njegovi učenci pa so leta 927 zgradili prvi samostan tri kilometre severovzhodno od današnjega. Leta 1335 so ga preselili na sedanjo lokacijo. Podpirali so ga vsi bolgarski vladarji, večkrat je bil poškodovan, pa spet obnovljen kot center kulturnega in duhovnega življenja. V času vladanja tujcev je bil pomemben branik bolgarskega jezika in kulture. Danes je narodni zgodovinski spomenik in od leta 1983 na UNESCOVEM seznamu svetovne kulturne dediščine.
Celotni kompleks obsega 8.800 kvadratnih metrov nepravilne četverokotne oblike okrog notranjega dvorišča (3.300 kvadratnih metrov) z glavno cerkvijo in stolpom. Stolp je visok 23 metrov in je edini ostanek samostana iz leta 1335. Seveda se je treba povzpeti nanj in skozi line občudovati razglede. Pogledati pa je mogoče tudi navzdol, skozi luknje nekdanjih stranišč. Sredi dvorišča stoji verjetno največja samostanska cerkev v Bolgariji iz 19. stoletja s petimi kupolami, tremi oltarji, dvema stranskima kapelama, 1200 freskami različnih umetnikov, podpisan pa je le slavni Zahari Zograf. Ikonostasi, ki so jih izdelali mojstri iz Samokova in Banskega, so komplicirani in pozlačeni. Cerkev ima bogate freske tudi na zunanjih stenah, ena je v obliki stripa: hudič skuša otroka, angel ga pa varuje. V samostanu sta tudi dva muzeja: eden med drugim hrani originalno ustanovno listino samostana in Rilski križ. To je dragocen predmet 81 krat 43 centimentov, ki ga je brat Rafael oblikoval več kot dvanajst let ob koncu 18. stoletja, končal pa leta 1802. Z buciko je s pomočjo lupe obdeloval lipov les in ustvaril več kot sto prizorov iz svetega pisma s človeškimi figurami v velikosti riževega zrna. Ob koncu dela je oslepel. 
V drugem muzeju je mogoče videti ogromno peč in velikanske kotle ter druge pripomočke za kuho, predelavo mleka, spravilo lesa... To je bilo včasih največje posestvo v Bolgariji z rezervarjem za vodo (2.500 litrov), veliko pekarno, kuhinjo za samostan in okolico, 2.400 ha gozdov, lastnim mlinom z dvema mlinarjema in skladiščem za zrnje, do 150 panji čebel, 16 tisoč kozami in ovcami. Danes je ovc samo še 100 - 200, kuhinjo z 22 metrov visokim dimnikom pa prenavljajo. Tako ni mogoče videti ogromnega kotla za kuho, v katerega naj bi šla cela krava. V stanovanjskem delu je okrog 300 celic, v štirih nivojih se dvigajo barviti balkoni, prenovljeni del je namenjen sobam turistov. V knjižnici hranijo 250 rokopisov in devet tisoč tiskanih primerkov.
Na dvorišču se med vrvežem turistov včasih sprehodijo v črno oblečeni menihi. Baje, da je nekaj tudi samo igralcev, ker pravih ni več veliko. Od samostana, ki od zunaj s svojimi visokimi kamnitimi zidovi in majhnimi okni izgleda bolj trdnjava kot samostan, se poslovimo z okusom po hrustljavem kruhu, s katerim nas časti Marijana. Na poti proti Banskemu ga zalijemo še z dobro vinsko kapljico, ki je nikoli ne zmanjka. Najbolj prizadevni natakar Zvone pa ponuja tudi pivo, sok in vodo.
Posvečeni kraji vsi so nas blagoslavljali,
Marija, Ivan sveta oba v slabem in dobrem varujeta.
Nekaj časa se vozimo po ravnini, ko se na desni že kaže pogorje Pirin z najvišjim vrhom Vihren (2914m) - cilj jutrišnje ture. Namestimo se v prijeten hotel Banderica, ki nosi ime reke in je zgrajen zelo razgibano in lepo opremljen s starinami. Pri večerji po obvezni solati iz paradižnika, kumar in sira, dobimo okusno enolončnico v tipični bolgarski keramični posodi. 
V sobi se za dobrodošlico na steni izriše zanimiv motiv, ko ulična razsvetljava sveti proti okrasnemu grmu. Neverjetno!
Več posnetkov:
Video:



Ni komentarjev: