15. 08. 11

Bolgarija 2011 - 30. 7. 2011

Ob našem prihodu pred dvema dnevoma je imel zrak 30 stopinj, voda pa 24; danes zrak 32, voda 28. Ni preveč vroče, ker lepo pihlja. Sploh pa je prijeten jutranji sprehod po plaži, ko še ni gneče, pa tudi po 7 do 10 levov (3,5 do 5 evrov) ne pobirajo za ležalnik ali senčnik. 
Po zajtrku se počasi sprehodimo mimo sosednjih hotelov in po glavni ulici s trgovinami do pošte. Končno oddam razglednice - gotovo zadnja v skupini. 
Spet imamo priliko pokukati proti Slančevemu bregu, pa tudi v kakšno trgovino.
Čudimo se javnim telefonom, ki morajo imeti zraven živega operaterja ali operaterko in je njihov delovni čas zato omejen. Premamijo nas slastne marelice in kava na prijetni kavarniški terasi, kjer nam dovolijo odigrati tudi nekaj partij kart. Z igranjem nadaljujemo pred hotelom, kamor se že vračajo kopalci s plaže. Jaz računam spet na plavanje v bazenu, ampak mi dobro obveščeni povedo, da je bazen od sosednjega hotela in se mi nimamo pravice kopati v njem. Ampak, če se delaš Francoza oziroma Francozinjo...
Danes imamo v hotelu kosilo namesto večerje in spet se osvežimo s hladno juho tarator. 
Večerjamo pa v etno vasi Zlati sod v naselju Bata. Za turiste so pripravili neke vrste kmečko okolje z značilno opremljeno bolgarsko hišo s predico in tkalko, nekaj kozami in golobi, osliček pa prevaža otroke na vozu. 



Mogoče je tudi ustvarjati pri lončarju, se preobleči v značilne bolgarske obleke, kaj kupiti v trgovini. 
Sprejme nas dekle v narodni noši s kruhom in soljo, potem pa je na vrsti še rakija.
Gostinski prostor sprejme nekaj sto gostov in je prijetno urejen okrog odra. 
Posoda je keramična z značilnimi vzorci in neverjetno, koliko krožnikov s solato lahko pritovori natakar. Sledijo juha, glavna jed in posladek, vmes pa se lahko malo sprehodimo naokrog. 
Posebnost je glede vina: z vrči lahko hodimo k trem sodom po njega po mili volji. Natočiti je mogoče belega ali rdečega in presneto veliko si upajo, verjetno ne gostijo pogosto Slovencev in Slovenk. Drago zelo dobro skrbi za našo mizo.
V zabavnih igrah nas častno zastopa Franc, ki z metlo in žogico vozi slalom, nazaj pa jezdi na metli. Njegov tekmec je Slovak in igra ima tudi vzgojni namen: vsi prisotni lahko ponovijo, da Slovenija in Slovaška nista ista država. Plesati začnejo otroci, pa jim naša skupina kmalu pokaže, kdo je močnejši in bolj izurjen. Seveda pa vse prekašajo plesalci in plesalke narodnih plesov, da niti ne omenjam plesa na žerjavici. Glede zadnjega nas posebej opozorijo, naj česa podobnega ne poskušamo doma. Vzdušje na plesišču je res razigrano in spletajo se mednarodne povezave. 
Etno selo, to pa to: res mednarodno je blo.
Po žerjavici in tleh ples se skriva v nogah vseh.
V avtobusu se prešernost nadaljuje, vse pa razveseli tudi Boro s petjem starogradskih pesmi. Že ob prvem srečanju nas je presenetil, ker je zapel Zabučale gore, zdaj pa nam je vožnja v hotel kar prekratka. 
Več posnetkov:
Video:

Ni komentarjev: