11. 08. 11

Bolgarija 2011 - 22. 7. 2011

Zjutraj ugotovimo, da psi, ki so nas ponoči zabavali z lajanjem, niso kakšni potepuhi, ampak čuvaji na gradbiščih. Večina nas je prezgodaj pokonci, hodimo okrog in čakamo zajtrk. Prvi dve mizi že dobivata slastne in lepo dišeče omlete s sirom, ostali pa potrpežljivo čakamo ter tu in tam srknemo kavo. Čakamo, čakamo, čakamo..., se sprehodimo do avtobusa, tja odnesemo prtljago..., čakamo... 
Ta hotel je res pipi,
jajc pa od nikoder ni.
Potem pripelje taksi in uslužbenec iz njega nese plinsko bombo v kuhinjo. Čez nekaj časa tudi ostale mize počasi začnemo dobivati omlete.
Kje so jajca, kje smo mi? Ali čakaš tudi ti?
Taksi s plinom pridrvi, zajtrk tudi se dobi.
Ves čas smo komentirali, da je verjetno zmanjkalo jajc in naši moški so bili zaradi tega kar nekam v skrbeh, dejansko pa je v kuhinji očitno zmanjkalo plina.
Z zamudo se odpeljemo proti Vitoši (http://en.wikipedia.org/wiki/Vitosha), 360 kvadratnih kilometrov velikemu gorskemu masivu Zahodnih Rodopov, ki pomeni pljuča Sofije na njenem jugu. Le pol ure vožnje iz mesta je človek v objemu najstarejšega narodnega parka na Balkanu (od 1934) z neštetimi možnostmi pohodništva in smučanja (dve kabinski žičnici, sedežnica, 29 kilometrov smučarskih prog, 15 kilometrov prog za tek na smučeh...). Vitoša, nekdanji vulkan, izgleda na prvi pogled kot kupola, v resnici pa je sestavljena iz koncentričnih granitnih platojev (19 krat 17 kilometrov), ki se dvigajo drug nad drugim in oblikujejo kar deset vrhov višjih od 2000 metrov. Najvišji je Črni vrh (Černi Vrah) z  2290 metri in ta je naš današnji cilj. Vozimo se po tlakovani cesti, ki se počasi dviga med samim zelenjem: najprej listavci, više iglavci. Brž poskrbimo za dezinfekcijo in že smo na parkirišču z višino 1850 metrov. Pri avtobusu vzamemo malico, potem pa hrabro zakorakamo v hrib. 
Nekaj časa hodimo še med drevjem, delno tudi po trasi evropske pešpoti E4 (Pirineji - Alpe - Rila - Peloponez), potem pa se svet vse bolj odpira. 
Hodimo po travnikih, se oziramo na Sofijo pod nami, prečkamo skalne reke, pod katerimi včasih zažubori voda, občudujemo raznoliko cvetje in svetlozelene vzorce lišajev na skalah. Na grebenu vidimo nekaj zgradb z antenami, saj je tu meteorološka postaja že od leta 1935. Uradno je od parkirišča do doma na vrhu dve uri hoda in kaj hitro smo tam. Privoščimo si malico ter počitek, raztreseni po klopcah in skalah.
Nekateri kmalu plezajo po skalnih gričkih in občudujejo razgled v dolino, drugi plezajo po stopnicah v planinski dom po pivo. In tam - presenečenje: kar velika skupina osnovnošolskih otrok malica v popolni tišini. Ne, niso nemi! Kako vzgojiteljem to uspe? Zelo nenavadno je to zame, kar nekam srhljivo. Še vesela pesem, fotografiranje in nazaj v dolino po drugi poti. Prečkamo pot iz Sofije do Rilskega samostana, ki mora biti presneto dolga. Pravo romanje za velike grešnike, mi pa hodimo kot po raju.
Prostrani travniki, lepo speljane poti, krasni razgledi - kaj bi še hoteli lepšega. Številni vodni viri nas prepričajo, da je Vitoša res pravi vodni rezervar, ob vznožju pa ima tudi nekaj termalnih vrelcev. 
Kar ne moremo se nagledati raznolikega cvetja, med katerim je tudi zlato jabolko, pa turška lilija, številni osati... Smo pač na območju dveh prirodnih rezervatov: najprej je to bilo Torfeno branište, zdaj pa še Bistriško branište (http://en.wikipedia.org/wiki/Bistrishko_Branishte). To zadnje se lahko pohvali z 200 vrstami alg, več kot 500 vrstami gob, 99 vrstami mahov, 450 vrstami rastlin, med njimi 21 redkimi. Poleg nekaterih, za nas nenavadnih živali, pa omenjajo tudi medvede (mečki po bolgarsko) in volkove. Ti so se gotovo umaknili kam daleč, ko so zaslišali našo veliko in glasno skupino.
Vitoša je krasen kraj, pravi rožni gorski raj!
Skale, rože in še kaj, zadiši nam kava zdaj.
Pri avtobusu nam Ivan in Fanika postrežeta s kavo, mimogrede so tu še škatle s keksi. Ne, od lakote pa res ne bomo umrli.
Za ogled Sofije (http://en.wikipedia.org/wiki/Sofia) s turističnim avtobusom smo že malo pozni, ampak nam vseeno uspe. Parkiramo pri velikem stadionu in hitimo mimo velikanskega spomenika ruski armadi iz leta 1954 (http://en.wikipedia.org/wiki/Monument_to_the_Soviet_Army,_Sofia), ki obsega 37 metrov visok steber s figuro ruskega vojaka ter bolgarskega moškega in ženske, okrog pa je še nekaj kompozicij kipov. Junija letos so neznani umetniki eno tako skupino prebarvali v junake iz risank (Superman, Santa Claus...) in spremenjeno umetnino poimenovali V korak s časom. Po štirih dneh so poslikave odstranili, je pa ta velik prostor vedno priljubljeno zbirališče mladih in ploščad je kot nalašč za rolanje. Po podhodu pridemo do veličastne stavbe univerze, kaže pa se nam že tudi spominska cerkev Aleksandra Nevskega (http://en.wikipedia.org/wiki/Alexander_Nevsky_Cathedral,_Sofia). To je stavba, ki se razprostira na 3170 kvadratnih metrih in so jo zgradili od 1892 in 1912 v spomin na 200 tisoč ruskih vojakov, pa tudi nešteto Bolgarov, Ukrajincev, Moldavcev, Fincev in Romunov, ki so umrli v borbi s Turki za neodvisno Bolgarijo (1877 - 1878). Cerkev ruskega arhitekta Pomerančeva, ki lahko sprejme okoli deset tisoč vernikov,  je znana po lepem marmorju, barvastih steklih v oknih, freskah, prestolih, ki so okrašeni z oniksom in alabastrom. Na kupolah je osem kilogramov zlata, ducat zvonov pa je mogoče slišati trideset kilometrov daleč. V kripti je muzej okrog 300 verskih ikon iz zadnjih tisoč let.
V bližini je še cerkev Svete Sofije (http://en.wikipedia.org/wiki/Hagia_Sophia_Church), ki je bila zgrajena v šestem stoletju na temelju še starejše, in je dala ime mestu. Turki so jo uporabljali kot džamijo, v 19. stoletju je bila v potresu porušena in leta 1900 ponovno zgrajena. V turških časih so morali graditi pravoslavne cerkve pod nivojem ulice in eno tako smo videli na velikem gradbišču v središču mesta. Sicer pa ima danes v Sofiji, ki šteje okrog 1.600.000 prebivalcev, vsaka veroizpoved svojo cerkev. Plače v glavnem mestu so veliko večje kot na podeželju (250 do 1000 evrov v Sofiji, 120 do 450 na podeželju), so pa tudi življenjski stroški veliko višji.
Pred cerkvijo Aleksandra Nevskega (http://en.wikipedia.org/wiki/Alexander_Nevsky), ki je svetnik ruske pravoslavne cerkve in je živel v 13. stoletju ter kot princ iz Novgoroda izbojeval pomembne bitke proti Nemcem in Švedom, nas čaka enonadstropni avtobus za ogled mesta. Vodička se trudi z neke vrste ruščino, še najbolj pa razumemo našo spremljevalko Marijano, ki nam govori v simpatični bolgarsko obarvani srbščini, kolikor lahko jaz presodim. 
Med drugim vidimo stavbo parlamenta, kjer zaseda 240 poslancev, voljenih za štiri leta. Na čelu države je predsednik, ki ga volijo vsakih pet let, 16 ministrov predstavlja izvršno oblast. Glavne stranke: Bolgarska socialistična stranka (nekdanji komunisti, vplivna članica je tudi vnukinja diktatorja Todorja Živkova), koalicija strank, ki prvo sovraži; stranka nekdanjega kralja Simeona II.
Spomnim se še Narodne palače kulture, ki je največji kongresni center na Balkanu, pa Narodne knjižnice Cirila in Metoda ter spomenika Vasilu Levskemu (http://en.wikipedia.org/wiki/Vasil_Levski). To je bil pomemben revolucionar v boju proti Turkom, ki so ga v Sofiji leta 1873 obesili.
Sofija, ki je v toku časa zamenjala kar nekaj imen, je v bistvu stara že več ko 2500 let. Vsako obdobje je na njej pustilo svoj pečat. Mene je prijetno presenetila s posrečeno lego pod Vitošo, svojo urejenostjo, z veliko zelenja, urejenim javnim transportom (avtobusi, trolejbusi, tramvaji, podzemska železnica), pogumnim igračkanjem arhitektov pri modernih zgradbah... Le upamo lahko, da ne bo preveč podlegla tujim vplivom in ohranila vsaj nekaj svojega. 
Prijetno je posedeti v kakšnem lokalu in se posvetiti zabavi, ki je baje v Bolgariji najbolj pogosta: opazovanju mimoidočih. Tudi mi si to privoščimo. Potem pa še postanek pred trgovskim centrom, da si  kolega kupi nekaj perila in majic, ker je torba s tem materialom ostala lepo spakirana varno doma. Tudi to je način, da prideš do novih stvari. Jaz že vem, ker si mi je pred leti zgodilo nekaj podobnega.
Čaka nas še pot do Borovca skozi  Pančarevo (http://en.wikipedia.org/wiki/Pancharevo) ob reki Iskar in največjem akumulacijskem jezeru in centrali na njej. Obalo s pridom izkoriščajo tudi za turizem, saj vidimo veliko hotelov in restavracij.
Marijana nas popelje skozi svoj kraj Samokov, ki je staro mesto in je ime dobilo po železu (fužine). Pohvalijo se lahko, da so prvi v Bolgariji imeli avtobusno povezavo s Sofijo, tu pa je bil doma tudi izumitelj kalašnikova, ki so ga včasih v mestu tudi izdelovali. Zdaj je tu le še predelovalna industrija. Znana je rezbarska šola ikonostasov, v zgodovini pa so imeli tudi Samokovsko komuno - podobno kot Pariška komuna.
Borovec je najstarejši smučarski center v Bolgariji z gondolsko žičnico, več sedežnicami in vlečnicami, med novembrom in aprilom pa zagotavljajo meter in pol snega. Planinska koča (hiža po bolgarsko) Šumnatica leži na nadmorski višini 1360 metrov in oskrbujejo jo v glavnem sorodniki naše vodičke Marijane (mama, hčerka). Avtobus nas že v mraku pripelje na parkirišče, težjo prtljago pridejo iskat z osebnim avtomobilom, drugo pa cijazimo po stezi skozi manjši gozd in po travniku navzdol. 
V koči nam Marijana ponudi za dobrodošlico neke vrste pogače s soljo in papriko, potem pa se porazdelimo po sobah s šestimi ali osmimi ležišči. Za večerjo se nam prileže zelena solata s kumarami, okusno piščančje meso v omaki, riž in pecivo. Seveda je treba vse skupaj zaliti z domačim pivom - Zagorko ali Kamenico, ki ga prodajajo v polliterskih pločevinkah (Kamenica celo 5,5 deci - deset procentov gratis) po dva leva - približno en evro je to.
Po tako bogatem dnevu se nam mudi spat: hitro se nas vseh osem zvrsti v skupni kopalnici in stranišču, potem pa na ležišču iščemo najboljši položaj. Še najbolje je, če najdeš tistega od vseh tisočev, ki so tu že spali.
Več posnetkov:
Video:

Ni komentarjev: