14. 08. 11

Bolgarija 2011 - 28. 7. 2011

V planinskih kočah je navadno gneča na straniščih in ob umivalnikih, jaz pa se zbudim dovolj zgodaj, da v miru opravim vse potrebno. 
Tudi osebje koče že navsezgodaj pere odeje. Kot navadno že precej pred časom zajtrka krožimo okoli in to je čas za dezinfekcijo. Bolgarska rakija je kar dobra, vendar jo v koči kmalu zmanjka. Res smo jim porabili vse zaloge! Nekaj je takih, ki iščejo svoje stvari, ki so jih pustili na vrvi za sušenje, pa so jih pridne roke drugih spravile, da bi po stari planinski navadi tako zaslužile kakšno pijačo. Spomnemo se tudi nekaj čudno skombiniranih parov gojzerjev v Borovcu ter akcije z žimnicami od sinoči in krivcem z Majdo zapojeva:
Za prijatelje si je treba čas uzet:
postle razkopat, da laže grejo spat...
Ni, da bi se človek preveč jezil, saj smo še pred kratkim obujali spomine na različne potegavščine v hribih in jaz se vedno veselo muzam ob misli, kako je bilo na seminarju v koči na Gorah.
Še obvezna fotografija pred kočo in odhod v dolino - izgnani iz Raja, pravimo. 
Ker ni toliko treba paziti na sapo, bolj uživamo med lepimi bukvami, ob šumljanju vode, na prijetnih poteh. 
Pri lepo urejenem vodnem izviru so še klopi in na bližnjem drevesu omarica s pripomočki za prvo pomoč. 
Globoko zadihamo na širnih travnikih in  tu in tam nam pogled še uhaja nazaj, kjer se vrh Boteva odeva v oblake. 
Srečamo veliko čredo ovac in jim pokažemo, kako je naša čreda lepše v vrsti. Tokrat do konca vztrajamo po označeni poti in ugotovimo, da ni nič bolj udobna od naše variante pred dvema dnevoma.
Pri avtobusu nas čaka sprejem z obloženimi kruhki: domač sir, paradižnik, paprika. 
Iz Raja dol nam hitro gre, si nabrusimo pete.
Obloženi kruhki že čakajo na lačne vse.
In presenečenje: štirje, ki so ostali v dolini, veselo kažejo žige z vrha Boteva. S terenskim vozilom so se tja pripeljali uro pred prihodom naše skupine. Baje, da nikdar prej niso doživeli tako adrenalinske vožnje. S terenskimi vozili oskrbujejo tudi metereološko postajo in televizijski stolp, ki zagotavlja radijski in televizijski signal 65 procentom površine Bolgarije. 
Sledi umivanje v potoku, preoblačenje in pakiranje, kar vse spremlja Marko na harmoniki. Veseli, da so za nami vsi štirje uspešni pohodi, zapojemo, en par pa kar na travi odpleše valček.
Spet se ustavimo v Kaloferju (http://en.wikipedia.org/wiki/Kalofer), mestecu z nekaj manj kot štiri tisoč prebivalci, ki je bilo ustanovljeno v 16. stoletju in je v zgodovini vsaj trikrat pogorelo. Ampak prebivalci so ga vedno znova zgradili, najprej navadno samostan (še vedno imajo moškega in ženskega), in do danes obdržali svoj trden značaj. V času bolgarskega preporoda je bil center revolucionarne dejavnosti, tu je bil rojen tudi heroj Hristo Botev. Mesto je znano po svojih obrteh: klekljane čipke, volnene odeje, preproge, izdelki iz bakra, vinski sodi, izrezljani noži, keramične posode... Tudi mi kupimo nekaj spominčkov in sadja, potem pa se odpravimo na pot proti Črnemu morju.
Vozimo se po široki dolini med Staro goro in Rodopi. Na polju je veliko cvetočih sončnic, nekatere pa so že odcvetele. Med žitnimi polji odkrijemo tudi njive tobaka. Sploh je bilo kmetijstvo V Bolgariji pred drugo svetovno vojno zelo pomembna panoga, v komunističnih časih pa industrija (železo, jeklo, stroji, gnojila, petrokemija), ki je pustila grd pečat na okolju. Zapuščena tovarniška poslopja pričajo o tistih časih. Danes je okrog 80 procentov prebivalcev blizu meje revščine, se pa stvari obračajo na bolje. Bolgarija izvaža zdravilne rastline, vino (peta največja izvoznica vina na svetu), tobak, rožno olje, stroje, gnojila. Občuten je tudi porast turistov, leta 2000 jih je bilo več kot dva milijona.
Nekaj njiv z grmi vrtnic opazimo in že je tu Kazanlak - središče za predelavo rožnega olja. Začetek gojenja rdečih in belih vrtnic, ki so jih prinesli iz Azije, sega v 18., 19. stoletje, večje količine pa v 20. stoletje. Konec maja in v začetku junija zacveti rožno ali bolgarsko zlato, rosne popke obirajo pred sončnim vzhodom (med tretjo in osmo uro) in s pomočjo pare dobijo oljni ekstrakt. Nekaj več kot tono letno ga pridelajo (okrog 70 procentov svetovne količine) in je osnova za parfume, pa tudi kreme, zdravila, marmelade, likerje... Okrog tri tisoč kilogramov rdečih ali pet tisoč kilogramov belih cvetov je potrebnih za liter rožnega olja. Ni čudno, da ga nam, navadnim smrtnikom, prodajajo v majcenih ampulah. Vrtnice so rodne okoli 35 let, vsak grm ima približno dvajset cvetov, cvet tehta 2,5 gramov. To olje res ne more biti poceni.
Ob cesti se vrstijo nasadi breskev, češenj, nekateri lepo vzdrževani, drugi zapuščeni. Nekaj posebnega so drevoredi orehov ob skoraj vseh cestah in pod enim najdemo senco za malico in počitek. Za poobedek si naberemo posebne slive mirabele, ki imajo črne ali rumene sadeže, baje glede na to, kakšna je luna, ko cvetijo. 
Pod orehom senčica nas je tudi čakala,
mirabele v barvah dveh, vesela pesem in pa smeh.
Ko se bližamo Črnemu morju, je vse več ogromnih površin skrbno gojene vinske trte. Pogosto opažamo tudi posamezne vetrne elektrarne. Obalo dosežemo pri mestu Burgas z obsežnimi solinami, peljemo pa se še naprej do Nesebarja. V njegovem novem delu je naš hotel Estrea (http://www.estreanessebar.com/English.html): visoka stavba nedaleč od plaže. 
Dobimo prenovljene sobe, ki imajo v glavnem pogled na morje. Črnomorske obale je 378 kilometrov, od tega je 30 procentov plaž iz mivke. Morje je tu manj slano zaradi močnega dotoka sladke vode Donave in Dnjepra, te reke in turistična industrija pa ga tudi precej onesnažijo. Tujci Črno morje obiskujejo že od leta 5000 pred našim štetjem. To pa je tradicija, kaj?
Malo počivamo pred večerjo, po njej pa se sprehodimo po plaži in si na terasi privoščimo pivo.
Več posnetkov:
Video:

Ni komentarjev: