12. 08. 11

Bolgarija 2011 - 25. 7. 2011

Ker smo zgodnji za zajtrk, poskušamo v dobro voljo spraviti natakarja za šankom, ki nam kuha kavo. Nekaj bolgarskih besed: "molja" (prosim), "blagodarja" (hvala), še več nasmehov in kmalu se na smeh drži tudi on in komentira, da so problemi s kuhanjem kave v njegovi glavi, ne v stroju. Tako je to navadno: ko Bolgare nagovoriš in jih malo podrezaš, so takoj bolj prijazni, kot izgledajo na prvi pogled. Zajtrk je obilen: salama, sir, marmelada, dve trdo kuhani jajci, tople napitke si točimo sami in delamo veliko gnečo.
Z avtobusom se odpeljemo 14 kilometrov daleč do parkirišča na nadmorski višini 1800 metrov, kjer je tudi manjši kamp z gostiščem. 
Nekaj več kot pol ure rabimo, da prepešačimo lepo pot med zelenjem do koče Vihren (1950m), do katere se je mogoče pripeljati z osebnimi avtomobili. Smo v pogorju Pirin (http://en.wikipedia.org/wiki/Pirin), ki se tako imenuje po bogu groma Perunu, in ima kar sto vrhov nad 2000 metrov, dvanajst pa nad 2700, 30 označenih poti, 13 koč in zavetišč, 168 jezer in več kot 200 mineralnih vrelcev ob vznožju. Zavzema skrajni jugozahodni del Bolgarije v bližini meje z Makedonijo med dolinama rek Mesta in Struma. 
Večina se takoj odpravi po bolj strmi in kamniti poti proti najvišjemu vrhu Pirina - Vihrenu (http://en.wikipedia.org/wiki/Vihren), ki je z višino 2914 metrov drugi najvišji vrh Bolgarije. Uradno je do tja tri ure. Nekaj se nas odloči, da malo uživamo pri koči, kjer mladenič v potočku hladi pomaranče in iz njih stiska sok. 
Zraven je še lepo urejeno korito s pipami, iz katerih stalno teče sveža mrzla voda. Dobre vode je po bolgarskih hribov res dovolj in smo se z njo pošteno odžejali ob vsaki priliki. 
Proti sedlu se dvigamo približno eno uro, dva predstavnika pošljemo še malo naprej, ostale pa uživamo v malici ob prijetnem studenčku. Spet se spustimo do koče, kupimo hladne pomaranče za popotnico, potem pa nas oblaki že začenjajo preganjati. Na poti do avtobusa nas doseže rahel dežek, toliko, da nas malo blagoslovi. 
Pred nekaj dnevi pa je na tem področju morala biti huda nevihta s točo, ker smo povsod po tleh videli veliko storžev in zelenih vejic.
Drobne vejice na pot, več je kamnov kot drugod.
Vihren osvojili smo, avantura: to pa to!
Pri avtobusu si privoščimo kavico, v gostišču pa osvežilo v obliki zvrhanih krožnikov lubenic, pa tudi nekaj partij kart. Na informacijski tabli lahko preberemo, da uživamo v Pirinskem narodnem parku (http://en.wikipedia.org/wiki/Pirin_National_Park), ki je z 40.447 ha največji v Bolgariji. 
Tudi naši gamsi na vrhu niso bili preveč mokri, zato se zadovoljni vračamo v Bansko (http://en.wikipedia.org/wiki/Bansko). Do večerje imamo prosto: nekateri gredo počivat v sobe, drugi se napotijo v center mesta, mene pa najprej zamika hotelski bazen. V topli vodi odplavam kar nekaj krogov, saj ni nobene gneče, v vodi smo samo "jedan čovjek, jedna žena i jedno dete". Potem pa tudi jaz krenem na potep po tem mestu z okrog 13 tisoč prebivalci, kjer se staro meša z novim. Področje je bilo naseljeno že sto let pred našim štetjem, o nastanku kraja pa obstaja več legend, tudi ta, da ga je ustanovila oslepljena armada carja Samuila v 11.stoletju. Bizantinski cesar Vasilius Drugi je po zmagi dal oslepiti 14 tisoč Samuilovih vojakov, le vsakemu stotemu je pustil eno oko, da je lahko vodil druge. 
Stari del ima več kot 150 kulturnih spomenikov, veliko iz obdobja bolgarskega prosvetljenstva. Stare hiše so spodaj kamnite, zgoraj širše lesene, navadno za obzidjem s skrivnimi izhodi za beg pred Turki. Nekatere so spremenjene v gostišča ("mehane"), tudi nekatere nove zgradbe so zgrajene v starem stilu. 
Zanimiv je trg z muzejem, galerijo in vodometom, pa drugi pri cerkvi Svete Trojice z velikim spomenikom prosvetitelju Paisiyu Hildarskemu. 
Danes je Bansko mednarodni zimski in letni turistični center. Od decembra do aprila se lahko pohvalijo tudi z dvema metroma snega, 75 km smučarskimi progami različnih težavnostnih stopenj, 27 vlečnicami... Gostili so že prireditve Svetovnega pokala za ženske in moške, znani so po tekmovanjih v biatlonu. Veliko je modernih hotelov, trgovin in gostišč - vse to pa bolj zaživi pozimi, se mi zdi. Tudi okolica še ni povsod primerno urejena in pri zgradbah v stranskih ulicah bi bilo treba še marsikaj popraviti. Povsod pa so simpatične mlade družine na sprehodu s svojimi malčki, pa starejše ženičke pri svojem klepetu. 
Pa še nekaj posebnega je v Bolgariji: po vhodnih vratih, fasadah, javnih oglasnih mestih je polno plakatov s slikami. Čudno se nam zdi, da je toliko osmrtnic. Pa niso prave osmrtnice, ampak objave v spomin umrlim po nekaj mesecih ali letih smrti.
Več posnetkov:
Video:

Ni komentarjev: