16. 08. 11

Bolgarija 2011 - 31. 7. 2011

Vse je spakirano in lahko odrinemo proti domu. Nekaj časa se vozimo po že znanih poteh, ob cesti naletimo na stojnice s sadjem in takoj smo za nabavo. 
Kaj je lepšega kot kupovati sadje sredi velikih sadovnjakov. Mimo Nove in Stare Zagore se peljemo proti Plovdivu. Spet se vrstijo polja s sončnicami in žitom, nekaj je tudi koruze. Okolica Plovdiva je vrt Bolgarije: tu gojijo zelenjavo, videli pa smo tudi riževa polja. 
Na poljih se pojavijo grički do 250 metrov nadmorske višine ("tepe") in na njih ter obeh bregovih reke Marice drugo največje mesto v Bolgariji - Plovdiv (http://en.wikipedia.org/wiki/Plovdiv), ki ima okoli 340 tisoč prebivalcev. Glavni griči so trije, poleg tega pa še štirje manjši. Tako to najstarejše stalno naselje v Evropi leži na sedmih gričih. Eden izmed njih je Nebet tepe (Grič molitve) z razvalinami tračanske naselbine iz 5000 let pred našim štetjem. Ljudje pa so tu gotovo živeli že tisoč let prej. Kraj je pogosto menjal imena, z gospodarji pač. V 4. stoletju pred našim štetjem pridejo sem Grki, potem Rimljani, od katerih je ostal še vedno dobro ohranjeni amfiteater iz 2. stoletja. 
Še danes ga uporabljajo za prireditve in lahko sprejme pet do šest tisoč gledalcev. Nekaj je tudi ostankov akvadukta za vodo iz Rodopov, pa tudi stadiona za 30 tisoč ljudi in tekmovanja v metanju diska, kopja, mečevanju, teku in rokoborbi. V srednjem veku so se kot vladarji izmenjavali Bizantinci in Bolgari, v 14. stoletju ga osvojijo Turki. Leta 1878 postane glavno mesto avtonomne turške pokrajine Vzhodna Rumelia, 1885 pa pripade Bolgariji.
Avtobus parkiramo na velikem parkirišču pri modernem kipu z vodometom in peš krenemo proti staremu mestu. 
V daljavi na levi vidimo grič s spomenikom ruskemu vojaku, ki se je proslavil v vojni Bolgarije proti Turkom. Na drugem gričku je utrdba z uro, veliko je zelenja, novo se meša s starim. Na glavni ulici je veliko zgradb z zanimivimi fasadami, pogosto pa naletimo tudi na moderne kipe in inštalacije. Med njimi nas je posebno pritegnil kip moškega, ki prisluškuje, pa slikarja z velikim okvirjem, da se lahko postaviš vanj kot slika. Na mestu nekdanjega stadiona je zdaj gradbišče, mi pa zavijemo na grič, kjer je skoraj vsaka zgradba kulturni spomenik. Okrog 150 jih je. 
V katedrali Svete Device Marije iz leta 1844 smo priča poroki ne več rosno mladega para, ki gotovo ni pričakoval, da bo imel toliko svatov. 
V glavnem lepo restavrirane hiše bogatih trgovcev iz časa bolgarskega preporoda (19. stoletje) so zdaj galerije, muzeji ali restavracije. 
Hitimo mimo rimskega amfiteatra, pokukamo pa tudi v derviški samostan iz začetka 19. stoletja in cerkev Svetega Konstantina in Jelene. Kako znajo Bolgari združiti zgodovino in sedanjost, je dobro vidno  iz primera Borisa Hristova (1914 - 1993). Da je bil ta, verjetno največji basist vseh časov (http://www.youtube.com/watch?v=AHcjb0n-3oU), rojen v Plovdivu, na to nas opozarja spominska plošča; o njem pa lahko  razmišljamo zraven v prijetnem starinsko opremljenem lokalu s teraso. 
Vrniti se moramo in jaz uspem samo še kupiti sladoled z ogromnimi tremi kepicami, ki ga zaračunajo tako, da ga stehtajo. Prebrisano!
V Plovdivu se poslovimo od naše bolgarske vodičke Marijane, se ji zahvalimo za njeno pomoč in ji še zadnjič zapojemo: O, Marijana, draga naša Marijana, tebe ču čekat ja... .
V predmestju se vozimo mimo velikega razstavnega prostora in kongresnega centra. Predvsem sta znana spomladanski tehnični sejem in jesenski tekstilni.
Nazaj od morja črnega dolga cesta nas pelja.
V Plovdivu bi uživali, a naprej se nam mudi.
Nekaj časa se cesta še vije po ravnini, potem pa se vozimo med hribi z mešanimi gozdovi in na enem izmed postajališč še zadnjič v Bolgariji malicamo ter zapravimo preostale leve. Ko zapuščamo Bolgarijo, nam Boro postreže s svojo statistiko: skupaj smo na turah dosegli 8705 metrov in kar 3360 višinske razlike ter prehodili 71 kilometrov. Prevozili pa od Beograda do Beograda približno 2200 kilometrov. Okrog sedmih zvečer končamo postopek na bolgarsko - srbski meji in kar naenkrat je ura šele šest. Čudni so ti časovni pasovi. Ivan naznani prihod v Srbijo s posnetkom trubačev, mi pa še enkrat doživljamo slikovito cesto s predori ob Nišavi. Na naslednjem postajališču najdemo slovenske gore list, ki tu upravlja gostišče. Slovence pa res najdeš vsepovsod. Vožnjo proti Avali si krajšamo tudi s petjem: pravi pevski maraton je to s pesmimi od A do Ž, pa še kakšno za povrh. Med petjem dobimo sms - Jelka in Drago, ki žal nista mogla z nami, pišeta:
Zbudi se nekaj v človeku: hrepenenje, otožnost in radost, ker nekdo misli nate. 
Ene čebelice za naju, prosim.
Takoj jih zapojemo ob Markovi spremljavi.
V planinskem domu Čarapićev brest nam tekne večerja, spanje pa malo moti kapljanje vode s strehe. Od kod neki se je vzela, saj sploh ni deževalo?
Več posnetkov:
Video:

Ni komentarjev: