Zbudimo se na parkirišču pred vrtom in hišo, v kateri ni pretiranih znakov življenja. Na drugi strani se dviga Croagh Patrick, ki pa ima megleno kapo. Za Irce je to sveta gora, imenujejo jo tudi Reek in na Reek Sunday (zadnjo nedeljo v juliju) se nanjo povzpne tudi do 50 tisoč romarjev starih od osem do osemdeset let, mnogi med njimi bosi.
Vrh se v višini 765 metrov dviga nad zalivom Clew Bay s 365 otočki. Pol ure pešačimo po cesti do izhodišča, pri kipu Svetega Patricka pa se začnemo dvigati po kamniti poti ob potočku.
Pot se strmo dviga do prevala, kjer se za nekaj časa skoraj zravna. Splača se ozreti nazaj na zaliv in otočke, na drugo stran pa se tudi odpre dolina z jezerom.
Zdaj pa spet strmo navzgor, že smo v megli, kaplja mi od čela in las, potem pa je po dveh urah hoda tu vrh s kapelico. Tu naj bi se Sveti Patrick leta 441 postil in molil za Irce štirideset dni in noči, potem pa po pobočju vrgel srebrni zvonec, odvzel moč zlim duhovom in pregnal vse kače iz Irske. Malicamo in zasliši se pesem: najprej "Rastejo v strmi gori bele planike tri ...", potem pa še naša vandrovska: "Mi smo mi, vandrovci, mi smo prva liga ...". Navzdol stopamo previdno, ker se nam kamenje mota pod nogami. Na ravninskem delu izkoristimo lepo urejena stranišča s tekočo vodo v kamniti zgradbici, potem pa se že spuščamo spet strmo navzdol. Srečujemo veliko pohodnikov, med njimi tri, ki hodijo tradicionalno bosi. Pred trgovinico je mogoče kupiti ali si izposoditi tudi palice za lažjo hojo, na voljo pa so tudi lokali za žejne in lačne romarje. Pod cesto opazimo spomenik, ki spominja na dni hude lakote leta 1845, razumljivo pa je, da ni nikjer označeno mesto, kjer so odkrili leta 1980 zlato, pa so se odločili, da ga ne bodo kopali.
Sveti nas Patrick vabi v goste,
strmo navkreber do njega se gre.
Mnogo odpustkov se tukaj dobi,
sreča na poti naj nam sledi. Gremo ...
Avtobus nas pride iskat in nas popelje na že znano parkirišče, kjer nam tekne kosilo, potem pa nadaljujemo pot proti Narodnemu parku Connemara, ki je bil odprt leta 1980. Obsega skoraj tri tisoč hektarov z močvirno sredino, ki jo obdajajo valoviti hribi in 12 kupolastih gor Twelve Bens. Najvišji vrh Benbaun je visok 730 metrov. Park pomeni pravo bogastvo ptic in divjadi, od tu so znani poniji, pohodniške poti vodijo med reso in grmi fuksij, veliko pa je tudi zgodovinskih ostankov.
Nas ob cesti privlačijo predvsem cvetoči rododendroni, simpatične ovce, slikovita reka Erriff in ob jezeru Kylemore Abbey z neogotsko stolnico, viktorijanskim vrtom, mavzolejem in 43 metrov dolgo zgradbo iz granita in apnenca - trdnjavska fantazija gotskega preporoda, ki jo je dal denarni mogotec in član parlamenta Mitchell Henry (1826 - 1911) zgraditi kot darilo svoji ženi. Zgradba ima 70 sob, gradnja pa je trajala od 1876 do 1881. Osušili so tudi močvirja, nasadili na tisoče dreves kot vetrno zaveso za sadovnjake in eksotične vrtove. Po nenadni smrti žene in hčerke je lastnik posest prodal in v 1920-tih so grad spremenili v opatijo benediktinskega reda s šolo za dekleta. Šolo so leta 2010 zaprli in del gradu je dostopen za turistične oglede. Po pripovedovanju prijazne Irke, ki je bila že v Poreču in Puli, živi v samostanu samo še ena starejša nuna, znani pa so tudi po keramiki z motivom fuksije.
Prihajamo na kraško področje Burren in v žlebičih ter škrapljah iščemo šopke cvetja. Vztrajno pa iščemo tudi kamp. Ko enega odkrijemo, se zdi čisto zapuščen: v recepciji ni nikogar, za tuše rabimo žetone, počitniške hišice in prikolice ne kažejo znakov letoviščarjev. Ko malo naprej v vasi Fanore sprašujemo za kamp, nas napotijo nazaj. Čeprav je že pozno in nimamo veliko upanja, v eni hišici le odkrijemo luč in dekle telefonira lastniku, ki se kmalu pripelje, nas oskrbi z žetoni za toplo vodo in preskrbljeni smo za noč. Najbolj nas skrbi časovna omejitev za toplo vodo, pa kmalu ugotovimo, da je pet minut več kot dovolj, Nino celo izjavlja, da se v tem času lahko tuširata dva - vendar brez glave. Podnevi je bilo pretežno 18 stopinj, zdaj pa je temperatura precej nižja in dobro se je treba zaviti, ko hitiš iz avtobusa pod tuš, potem pa naprej na stranišče, kjer so tudi vtičnice za fene. Šumenje vetra in bližnjega morja nas v zavetju našega premičnega doma kmalu uspava.
Video:
Vinkov video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar