Zjutraj nas že v kampu pozdravi zelenje in cvetje rododendronov, pa tudi smeh glede tuširanja. Žeton je tu vreden celih sedem minut tople vode, kar je v bistvu zelo veliko časa. Ena izmed vandrovk se je med tuširanjem že malo dolgočasila, ko pa je voda le nehala teči in se je začela oblačiti, jo je presenetila nova runda. Druga vandrovka je vtaknila žeton v napačno luknjo. Se zgodi, sploh, če zelo paziš, kako boš vtaknil in ne, kam.
Killarney je mesto z okrog 13 tisoč prebivalci in glavni turistični center irskega jugozahoda (začetek turizma že sredi 18. stoletja). To se pozna na vsakem koraku: veliko hotelov in penzionov, množica trgovin in lokalov, prevoz s konjsko vprego ... K popularnosti veliko prispeva tudi Killarney National Park s svojimi lepotami. To je bil prvi irski narodni park z donacijo posestva Muckross državi leta 1932. Od takrat se je razširil na 102,89 kvadratna kilometra in obsega važne gozdove listavcev s čredami jelenov, posebno vrsto praproti in rododendroni, ki ogrožajo rast drugih vrst in jih morajo odstranjevati. Zelo privlačna za turiste so tri jezera: Lough Leane ("jezero učenja" - najnižje in z 19 kvadratnimi kilometri največje po površini), Muckross Lake - z 73,5 metrov najglobje in na geološki meji med gorami iz peščenjaka na jugu in apnenca na severu. Ob obeh jezerih je veliko podzemnih jam, največ na severni obali jezera Muckross. Jezera so med sabo povezana in skupaj tvorijo skoraj četrtino parkovne površine, vsako pa ima svojstven eko sistem. Zgornji dve sta bolj kisli, vsa tri jezera pa so glede kislosti zelo občutljiva. Vode se združijo pri Meeting of the Waters, od koder ozek kanal Long Range vodi do najmanjšega jezera Upper Lake. To Zgornje jezero je v viharni gorski pokrajini in ob nekaj urah močnega dežja se njegova gladina lahko dvigne za več kot meter. Okolje je idealno za sprehode in vožnje z registriranimi čolni, zelo popularen pa je tudi športni ribolov (losos in potočna postrv).
Ogled začnemo pri katedrali Svete Marije, cerkvi v obliki križa, ki so jo začeli graditi leta 1840, tik pred veliko lakoto. Zapeljemo se do Muckross House, veličastnega poslopja, ki so ga zgradili leta 1843 v viktorijanskem stilu. Poleg glavne zgradbe so tu še tri kmetije, ki delajo po starem, pa tesarska in kovaška delavnica, ukvarjajo se tudi s pletiljstvom, keramiko in konzervatorstvom.
Nas pa najbolj očara park z nešteto vrstami rododendronov med tratami in drevesi. Srečamo tudi nekaj turistov iz Slovenije in izmenjamo izkušnje. Zamika nas tudi 40-minutna pot do slapa Torc, kjer se voda z 18 metrov višine spušča v kamnito strugo. Pogledi na jezero v nas vzbudijo željo, da bi se po njem tudi popeljali, vendar čolni mirno počivajo ob obali, gospodarjev pa ni nikjer videti.
Želja pa se nam izpolni pri gradu Ross Castle, ki je bil zgrajen v 15. stoletju in je bil zadnja utrdba pod irsko kontrolo, ki so jo Cromwellove sile zavzele leta 1653 z neverjetnim napadom z jezera.
Na večjo ladjico bi morali kar nekaj časa čakati, zato pa nas naložita dva čolna in začne se 45-minutno uživanje na jezeru Lough Leane. Prijazni čolnar razloži, da je na jezerih 32 otočkov, med njimi nam pokaže tudi "otok za učenje", kamor naj bi se umaknili moški za študij - predvsem pa, da bi imeli mir pred ženskami. Tako si to on razlaga. Na levi pustimo slikovit most, veliko obale je porasle s cvetočimi rododendroni, temperatura 20 stopinj pa je prav prijetna za vandranje. Za krajši sprehod med ruševinami se ustavimo na otoku Inninsfallen Island, na katerem so leta 640 ustanovili samostan, ki je bil naseljen okoli 850 let.
Primerno parkirišče najdemo v predmestju pred supermarketom Tesco, ki je odprt 24 ur na dan. Polne energije zakorakamo v center mesta, kjer je prva skrb hrana.
Štiri lačna usta hitro najdejo rešitev: shepherd's pie (pastirjeva pita) in temno pivo. Pita z govejim mesom, zelenjavo in "pokrovom" iz krompirja je v keramični posodi in zelo vroča. Zraven pa je še pommes frites in presna zelenjava. Je treba kar zavihati rokave! Postrežba je prijazna, tudi šef nas pride vprašat, če je vse v redu, cena nekaj nad deset evrov pa tudi ni pretirana za kraj, ki živi pretežno od turizma. Sledi sprehod po trgovinah in iskanje znamk, kar je v tej deželi posebna umetnost: imajo jih praviloma le na poštah. Ko to končno najdemo, se takoj nagradimo z irsko kavo.
Pri avtobusu priredimo pravo zabavo: najprej uprizorimo Vinkovo štafeto, ker je ravno Dan mladosti. Steklenička viskija in sladke kačice v značilni irski zeleni barvi - vse skupaj v posodi, zavito v rdeče blago (prevleka moje blazine), potujejo iz rok v roke do Vinka, potem pa zapojemo:
Druže Vinko, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo.
Kaj hitro ugotovimo, da Emanuel pred nekaj dnevi ni brez razloga delil slaščic: imel je rojstni dan. Za čestitke ni nikoli prepozno, dekleta hitro najdejo sadno pito za tortico in svečo, ki pa jo veter hitro ugasne. Ko pa jo ponovno prižgano hoče ugasniti slavljenec, to nekako ne uspe takoj. Srečno na poti, Emanuel, in veliko lepih trenutkov.
Zvečer se manjša skupina odpravi v mesto raziskovat vzdušje v pubih. V prvem igrajo trije mladeniči, v nekaterih lokalih je še prezgodaj, mi pa se ustalimo v pubu, kjer preživimo večer v čudovitem vzdušju glasbe harmonike in kitare, irskih narodnih pesmi in popevk, plesa, druženja z domačini.
Ob polnoči duo zaigra irsko himno, vsi vstanemo, domačini pojejo, potem pa je čas za odhod proti začasnemu domu v avtobusu.
Video:
Vinkov video - Voščilo Emanuelu:
Vinkov video - Nočno življenje v Killarney-u:
Killarney - vzdušje v pubu:
Killarney - irska glasba:
Venček irskih:
Ni komentarjev:
Objavite komentar