17. 06. 12

Irska 2012 - 27. 5.

Krasno spanje na mirnem kraju, le Nino se nekaj pritožuje, da je spal tako na robu pograda, da se je zdelo, kot da je na robu klifa. 
Do odpiranja rezervata ob devetih mi zajtrkujemo, opravimo jutranjo toaleto, se sprehodimo po vseh travnikih naokoli, preberemo kakšno poglavje romana, opravimo eno ali dve "trač" partiji ... 
Potem pa lahko brez vstopnine stopimo v rezervat, ki obsega 200 hektarov in je pravi raj za ptice (okrog 250 vrst), predvsem za selivke. Ob času selitve je tu na tisoče rac, gosi (najbolj znana grenlandska beločela gos), labodov, 42 vrst močvirnikov, mi pa opazimo le nekaj rac, plašnega zajčka in črnega krokarja. Povzpnemo se v zanimiv stolp za opazovanje ptic, si ogledamo lepo pripravljeno razstavo, posedimo pri filmski predstavitvi, potem pa se poslovimo. Rezervat je na področju North Slob, to so blatne ravnine ustja reke Slaney, področje tisoč hektarov, ki so ga pridobili sredi 19. stoletja z zgraditvijo nasipa proti morju. Ker je rezervat tri metre pod morsko gladino, vsakič, ko naraste nivo vode zaradi težja, vključijo črpalke v črpališču, ki je že iz leta 1850. Črpalke zmorejo prečrpati v morje 64 ton vode na minuto, imeli pa so že tudi take z zmogljivostjo sto ton.
Področje je povezano tudi z Guinnessovo knjigo rekordov. Namreč ravno tu je Sir Hugh Beaver, direktor pivovarne Guinness,  4. maja 1951 z družbo lovil in prišlo je do prerekanja, katera od ptic, ki jih lovijo, je najhitrejša. Ugotovil je, da tega ni mogoče nikjer preveriti, zato se je dogovoril z dvojčkoma študentoma Norrisom in Rossom McWhirter, ki sta vodila agencijo za iskanje podatkov v Londonu, da sta zbrala podatke za The Guinness Book of Records, ki je izšla avgusta 1954. Knjiga je s številnimi dodatki in ponatisi tudi sama postala rekordna.
Postanek v mestu Wexford z okrog dvajset tisoč prebivalci je v glavnem namenjen za kavo, vendar s Sonjo najprej izkoristiva samopostrežno trgovino, potem pa po naključju odkrijeva evangaličansko cerkev, kjer naju pozdravi duhovnica. 
Malo naprej stoji veličastna cerkev Brezmadežnega spočetja, tam družine ravno prihajajo svečano oblečene na prvo sveto obhajilo. Pot naju zanese še mimo frančiškanskega samostana in stare opere iz 19. stoletja z modernim prizidkom, kjer vsako leto sredi oktobra poteka operni festival. 
Na obali pojeva sadno solato, kavi pa se odrečeva. Tu je tudi kip Johna Barryja, ki  je ustanovil ameriško mornarico, njegov oče pa se je tu blizu rodil. Ob udarcu na gong se spet vkrcava v avtobus in ugotavljava, da bi imeli v tem mestu kaj početi cel dan. Včasih je bilo to pomembno pristanišče ob ustju reke Slaney, vendar so ga zaradi naplavin prestavili v Rosslare, ostala je le še manjša luka. Področje so zasedli Vikingi (okrog leta 800 pred našim štetjem), od devetega do 12. stoletja Normani, v 1600-tih se je zanj boril Cromwell. Tu je mogoče slišati ostanke posebnega dialekta Yola: mešanica angleščine, welščine, irščine in celo flamščine.
Približujemo se pristanišču Rosslare in vidimo, da nas trajekt Oscar Wilde že čaka, čeprav je še nekaj ur do odhoda. Tu je postopek drugačen kot v Franciji, kart za vkrcavanje in kabine ne dobimo v pristaniškem poslopju, ampak v kiosku na začetku prostora za razvrščanje vozil. Prijazni varnostnik naju z Vinkom po svojih bližnjicah vodi do parkirišča, kjer lahko za evro na uro počakamo. 
V bistvu smo na začetku plaže in ob pesmi morskih valov pripravimo še zadnji obrok na Irskem: zrezke v omaki, krompir in zeleno solato. Že to je pravo razkošje, za začetek pa nazdravimo s šampanjcem in pogostimo s slastnim narezkom, ki ga pripravi Pavla ob svojem rojstnem dnevu. 
Čestitamo ji s pesmijo, darilcem in tortico, potem se nam že kar mudi na trajekt. Skozi pristaniško poslopje, po zelo dolgem hodniku, pa smo spet na znanem področju.
Zdaj smo na trajektu že kot doma, zato pa nas nekatere začnejo zafrkavati kartice z magnetnim zapisom za odpiranje kabin. Verjetno niso usklajene z našim magnetnim delovanjem, ampak na recepciji jih spet spravijo v red. Že na poti iz Francije na Irsko se nam je zgodilo, da nam niso dali kartic za šoferja, zdaj se to ponovi, pa tudi hitro reši. 
Ob sedmih se zberemo na zgornji palubi, kjer malo zapojemo, Pavla razreže torto, od katere ne ostane niti drobtina, popijemo pa še tudi zadnjo steklenico šampanjca.
Večer preživlja vsak po svoje: v trgovini, restavracijah, z igranjem kart, v kabinah ... V eni zmed restavracij imajo živo glasbo: z inštrumenti in glasom se trudita dvojčka, malo pa jima pomaga še tretji. Sledi kabaretni program mladega pevca in plesalk, mi pa se odpravimo spat, čeprav sta nas dvojčka vabila še na drugi polčas njune glasbe. Baje se je trajekt malo bolj zibal kot na naši prvi poti, ampak jaz ne vem veliko o tem. Na 520 kilometrov morske poti se pač tudi to zgodi.
Video:
Vinkov video - Pavlin rojstni dan:
Vinkov video - na trajektu:

Ni komentarjev: