14. 06. 12

Irska 2012 - 24. 5.

Zbudimo se v sončno jutro, za jutranjo toaleto pa imamo na voljo potoček in slap. Pravo razkošje! 
Foto: Vinko Šeško
Po posvetu z domačinko se spustimo v Killarney, na poti pa uživamo v pogledih na tri jezera. Ob enem se tudi ustavimo in beremo, da plavanje ni dovoljeno, prepovedano je vnašanje zebrastih želv, dovoljeni so samo registrirani čolni. Nam pa se na avtobusu naenkrat ne zapirajo več vrata. Moški poskrbijo za zasilno rešitev, da se lahko peljemo naprej v mesto. Tam kar hitro najdemo turistične informacije: lepo in bogato urejen prostor z mnogimi uslužbenci. Naša dilema je, kako z avtobusom priti čim više, da bi osvojili najvišji vrh Irske Carrauntoohil. Gospe za pultom se pridruži mlajša sodelavka, potem še ena, pomaga še uslužbenec, ki zna celo nemško, ampak vseeno raje nadaljujemo v angleščini. Pokličejo izkušenega pohodnika, na pultu se kopičijo zemljevidi, pridruži se nam še šofer Emanuel: pravi teater in od srca se smejimo našemu "simpoziju". S pomočjo štirih uslužbencev in enega pomočnika na daljavo končno dobimo podatke o poti in lahko odrinemo. Po ozkih cestah, med mnogimi pašniki, s sprotnim preverjanjem pri domačinih, če smo na pravi poti, se pripeljemo na izhodišče. Po pravici povedano še malo predaleč, do jezera: moramo se malenkost vrniti nazaj, parkirati ob cesti, vzeti malico in se peš napotiti na pot, ki je znana kot Hydro Track. Na njenem začetku je gradbišče - pripravljajo veliko parkirišče, nikjer pa ni nobenih oznak za pot, tudi potem do vrha ne. Pri avtobusu ostanejo šofer in pet pohodnic, ki uberejo svojo pot.
Na pravo brezpotje podamo se me,
da gorskih lepot naužijemo se. 
Vodiča dobimo kar sredi poti,
kuža nas vodi in maček sledi. Gremo ...
15 se nas odpravi strmo navzgor po delno betonirani poti, k sreči pa se ta obrne na desno in skoraj zravna. 
Kovinska vrata za ovce moramo preplezati, pred nami pa je že prvo jezero. Pot zavija še bolj na desno, mi pa bi jo radi mahnili kar povprek čez dolino. In pod nogami začne cmokati, zašli smo v pravo močvirje. Še najbolje si jo odnesel, če si hitro hodil in nisi pustil, da bi se noge pogrezale. Končno smo vsi na pobočju, spet se strmo vzpenjamo, ampak tudi tu so med kamenjem mokri in mehki predeli. 
Levo se dvigujejo gore kot konjska podkva, pod njimi jezera, proti morju  še več jezer in potem morje. In to na dan brez oblačka, z žarečim soncem in temperaturo 21 stopinj. Nepopisno lepo! Ampak meni se po dveh urah hoje začne delati megla v želodcu, ker od zajtrka nisem uspela nič jesti. Niti vitaminska tablica ne pomaga in odločim se, da bom ostala tu, malicala z najlepšim možnim razgledom, potem pa se vrnila v dolino. Ostali se vzpenjajo naprej do prvega vrha gore Caher in, ko ravno končam s svojo malico, razločno slišim klice, naj počakam, ker se še tri pohodnice vračajo. Čudno: zvok se navadno širi navzgor, tu pa je veter vel verjetno v ravno pravi smeri. Čakam, se sončim, uživam ob pogledu na osem ali devet jezer, potem pa se vse štiri (priporočeno število v skupini po navodilih irske gorske reševalne službe) začnemo spuščati, 
uživamo ob jezerih, 
preganjamo ovce, potem pa počivamo pri avtobusu. Vesela novica je, da je Emanuel uspel popraviti vrata, pet žensk pika com je uživalo v svojem pohodu, kosilo je pa že tudi gotovo.
Skupina enajstih preči Caher (1001m) ter njegove tri vrhove in v treh urah in pol doseže najvišji vrh Irske Carrauntoohil (1038, 1039 ali 1041m), kjer stoji pet metrov visok kovinski križ. V treh urah se vrnejo in vsem tekne topla hrana in mrzla pijača. 
So štirje v biroju iskali nam pot,
vmes se smejali, to bil je krohot.
Vsem pod nogami dela cmok, cmok,
do vrha dobili smo vodni obrok. Gremo ...
Preko noči ostanemo v kampu Fossa, šest kilometrov iz mesta Killarney, kar nas stane po deset evrov na osebo, pa še do milimetra natančno moramo parkirati avtobus.
Video:
Trasa poti na Carrauntoohil:
Tura treh vrhov (celotna podkev):

Ni komentarjev: