17. 06. 12

Irska 2012 - 28. in 29. 5.

Na trajektu še izkoristimo udobje kopalnice, najdemo nekaj za zajtrk, potem pa počasi pakiramo. 
Ob desetih se izkrcavamo, pa nam takoj, ko stopimo na francoska tla, eno uro ukradejo: ravnati se moramo po celinskem času. Dobro napojimo avtobus, potem pa na pot. Ob avtocesti se vrstijo travniki in polja, brežine so ponekod polne ivanjščic. 
Kmalu si privoščimo malico, kajti:
Lačen si ful drugačen.
Sit si ful fit.
Pred Parizom je že 28 stopinj, česar pa mi v hlajenem avtobusu ne čutimo. Ko se počasi premikamo skozi mesto, se ulije dež in pod nadvozi veliko motoristov vedri. Čas si krajšamo s klepetom, poslušanjem glasbe, 
branjem, dremanjem ... Zabavamo se tudi ob irskih Murphy-jevih zakonih: 
Celibat se ne podeduje.
Če se vse dobro odvija, je jasno, da nimaš pojma, kaj se dogaja.
Stvari, v katerih uživamo, so ali prepovedane, nemoralne ali pa redijo. ...
Da bi izkoristila kreativnost skupine, jih pozovem, naj mi povedo čim bolj nenavadne pridevnike. Sestavim kratko poročilo o našem vandranju in uporabim naštete pridevnike: prav smešne kombinacije so bile včasih. 
Treba je tudi odkriti skritega prijatelja ali prijateljico. Težava je bila v tem, da smo bili vsi drug do drugega zelo prijazni in so le redki pogruntali, kdo pa je bil še posebno prijazen. Sama se bila že prve dni prepričana, da vem, kdo je moja skrivna prijateljica. Me je pa kasneje tako zavedla, da sem računale na druge, vendar je bil le prvi občutek pravi! Še v Franciji, kakšnih 30 kilometrov pred Strasbourgom, med tovornjaki najdemo parkirni prostor za prenočevanje. Okrog nas je tudi veliko zelenja in nič preveč svetlobe, zato je kar malo strašljivo iti na stranišče v stavbo.
Zjutraj nas ob šestih zbudijo zvonovi in ugotovimo, da smo v krasnem okolju: nad nami manjše naselje, pod nami slikovita dolina z večjim naseljem, vse sveže zeleno. Emanuel pa mora spretno premakniti avtobus, da sploh lahko odpremo bokse: tovornjak je parkiran čisto blizu. Zajtrkujemo v lepem sončnem jutru, na mostu čez Ren prečkamo mejo in začenjamo voziti po Nemčiji. Da nismo več v Franciji vemo tudi po tem, da moramo na počivališčih za stranišče vreči v avtomat 70 centov, v Franciji pa je bilo vse zastonj. Res pa je, da je 50 centov dobropisa, če greš v lokal kaj popit.  Emanuelu me vožnjo zapojemo:
Drugi vince pijejo, šnops in liker,
mene s kokto silijo, ker sem šofer.
Zdaj na pot, brez nezgod, šofer, srečno pot, 
ko domov boš zavil, pri ljubci boš počil.
Se nam je samo zdelo, ali si je pri zadnji vrstici res obrisal solzo v očeh?
Po Ulmu prevozimo Donavo, okrog sto kilometrov pred Muenchnom  si pripravimo zadnje kosilo na tej rajži: golaž s polento in kompot. Kavica je pa s smetano! Zunaj je spet 28 stopinj, na avtobusu pa nam je tudi vroče od bučne zabave s plesom. Da za kaj takega na vozilu ni prostora? Dajte no! 
Okrog pol šestih zvečer smo na meji z Avstrijo in naprej od Sazburga nas pozdravijo zasnežene gore, temperatura zunaj pa se spusti na 14 stopinj. Smo spet nazaj na Irskem? Pred mejo imamo še dva postanka: prvi je za odtankanje in dotankanje, drugi pa za skupinsko fotografiranje. 
Ko po mnogih predorih zavijemo v karavanškega in nekje na sredi zagledamo slovenski grb, se nam od srca izvije pesem:
Slovenija, od kod lepote tvoje?
Potem pa sledi še ples ob domači glasbi.
Na Voklem Emanuela zamenja Sebastjan in še vedno je torek, ko vozimo proti Orešju, kjer smo odšli na pot pred 14 1/4 dnevi, štirinajstimi dnevi in četrt (šestimi urami). Iščemo stvari, nekaj jih prvi hip zamenjamo, nekatere bomo gotovo pozabili, kot je to že v navadi ... Poslavljamo se, si obljubljamo, da se na zaključku spet vidimo ...
Še lepih je krajev daleč okrog, 
naj pesem jih naša spremlja povsod,
da srečni, veseli še skupaj bi šli
in radostni dnevi bi naši bili. Gremo ...
Video:
Vinkov video - vzdušje na avtobusu:

Ni komentarjev: