4. 06. 18

Škotska - 22. 5. 2018

Zbudim se ob štirih, to je po naše ob petih - kar mi je v navadi. Z Jožico in Marijo se pred zajtrkom sprehodimo po vasi in preko mostu, kjer najdemo oznake za pohodniško pot West Highland Way, ki je dolga 154 kilometrov, po njej pa prideš od Fort Williama skoraj do Glasgowa. Škotska je res raj za pohodnike, med dolgimi potmi pa naj bi bila ta najbolj priljubljena. 


Stopamo po lepi poti med z mahom poraslimi drevesi in veliko ileksa, vmes pa je nešteto plavih divjih hijacint, pa še kakšen grm rododendrona. Ob osmih nam pri zajtrku gredo v slast ostanki polente od večerje, dodamo pa še kakšno rezino salame ali sira, si mažemo kruh z margarino ali dvema vrstama marmelad, pijemo čaj, kavo ali mleko ... Lačni pa pri takem zajtrku res ne bomo. Kar takoj prispeva vsak dvajset funtov za skupno blagajno (običajno je treba za funt odšteti en evro in 14 ali 15 centov).


Ob devetih se odpeljemo in se kaj kmalu ustavimo, da občudujemo hortikulturno res lepo urejeno hišo. Potem pa proti Fort Williamu preko mosta Ballachulish, ki prečka ožini med jezeroma  Loch Leven in Loch Linnhe. Zgradili so ga leta 1975, prej je tu vozil trajekt. Leta 2003 naj bi pod njim letela dva španska pilota s svojima letaloma. Čeprav je to nevarno in kaznivo, piloti z letali in helikopterji pogosto poskušajo leteti tudi pod mostom na otok Skye. 


Mi se po mostu le sprehodimo, potem pa ustavimo še pri spomeniku Jamesu Stewartu iz Glena, ki so ga obesili 8. novembra 1752 po nepravični obtožbi za umor ter njegovo truplo, kasneje skelet, pustili kot svarilo uporniškim klanom viseti leto in pol. Njegovo zgodbo je v romanu Kidnapped predstavil  Robert Louis Stevenson, ki ga mi verjetno najbolj poznamo po romanu Otok zakladov.
Bližamo se Kaledonskemu kanalu, ki povezuje škotsko vzhodno obalo pri kraju Inverness in zahodno obalo pri kraju Corpach blizu Fort Williama. Konstruiral ga je škotski inženir Thomas Telford, tudi podobnega na Švedskem. Začetek del 1803, zaključek 1822. Dolg je 97 kilometrov, samo ena tretjina je delo človeških rok, ostalo tvorijo jezera: Loch Dochfour, Loch Ness, Loch Oich, and Loch Lochy v območju Great Glen, ozki dolini, ki je poseben geološki pojav v zemeljski skorji. Včasih h kanalu prištevajo še Loch Linnhe. Na kanalu je 29 zapor, štirje akvadukti in deset mostov.
Na tem podočju veliko ljudi govori škotsko gelščino ali vsaj razume ta jezik, ki je od leta 2005 uradno enakovreden angleščini. Praviloma so geografska imena in napisi dvojezični: v večjih mestih je običajno na prvem mestu angleščina, na zahodu Škotske in otokih Hebridih pa najprej zapišejo gelsko ali celo samo to.
Mesto Fort William, ki ga samo prevozimo, ima okoli  deset tisoč prebivalcev in  je drugo največje mesto na Višavju, takoj za Invernessom. Začetek je leta 1654 tvorila lesena utrdba  za angleške vojake, ki naj bi umirili klan Cameron. Okrog nje je zraslo naselje. Že več let so pobude za spremembo imena v Invernevis. Je turistično središče, izhodišče za pohodništvo, plezanje in kolesarjenje. Blizu mesta je steza za spust s kolesi s pomembnimi tekmovanji kot je svetovni pokal v gorskem kolesarjenju. Imajo tudi dva shinty kluba (igra, podobna hokeju na travi: ), popularni so nogomet, kriket, rugby, golf, jadranje. Kraj in okolica pogosto nudita sceno za filme. Znani so festivali filma, glasbe …
Okrog 15 kilometrov proti severovzhodu obiščemo področje, kjer so med drugo svetovno vojno vadile posebne enote, in spomenik padlim Commando Memorial z več kot pet metrov visokim bronastim spomenikom treh vojakov, ki gledajo proti Ben Nevisu. 



Foto: Nevenka Vahtar.
Odprla ga je kraljica mati 27. septembra leta 1952, 


kasneje pa so dodali še A Garden of Remembrance (Vrt v spomin), kjer lahko raztrosijo pepel preživelih komandosov iz druge svetovne vojne ali padlih v konfliktih na Falklandskih otokih, v Afganistanu, Iraku ... Nikdar konca. Rdeči maki iz časa bitk v Normandiji so kot kaplje njihove krvi ob spominskih tablicah. 

Foto: Mojmir Rupar.
Zraven pa klopce, ki so tudi posvečene v spomin nekomu, da sedeš in se zamisliš.


Vrhovi Ben Nevisa, nekdanjega vulkana, se skrivajo v megli, saj je tako devet dni od desetih. Pa še vihar z močnim vetrom in včasih snegom lahko doživite kadarkoli v letu. Severovzhodna stran predstavlja izziv za izkušene plezalce, po zahodni strani pa je mogoče vrh doseči po kamniti in dolgi poti, po kateri se preizkušajo celo motoristi in kakšen z avtomobilom. Znana so tekmovanju v teku nanj in, če slučajno ni megle, se z vrha ponuja čudovit razgled. Drugače se je bolje držati pohodnih poti v vznožju in mi ga občudujemo samo od daleč. Nekateri to najvišjo goro Britanskega otočja (1.345m) imenujejo "Gora z glavo v oblakih" ali "Gora v nebesih", obišče pa jo letno okrog sto tisoč obiskovalcev.
Ob cesti večkrat občudujemo rododendrone, postanek za kavo pa si privoščimo v domu lokalne skupnosti Glengarry, ki nas navduši z doma pečenim pecivom in toplino osebja. Imajo tudi kotiček za ohranjanje dediščine, na straniščih pa so na pokrovih školjk oznake za ženske in moške. Le zakaj? Saj je jasno, da jih lahko uporabljata oba spola.
Grad Eilean Donan se zaradi slikovitega izgleda pogosto pojavlja na fotografijah in filmskem platnu. Stoji na otoku, kjer se stikajo tri jezera. Po obnovi v 20. stoletju je s celino povezan z mostom za pešce. Imenuje se po svetniku in mučencu iz leta 617: Donnán of Eigg. Ta naj bi na otoku ustanovil cerkev, od katere ni nič ostalo. Grad so postavili v trinajstem stoletju in je postal trdnjava klana Mackenzie in zavezniškega klana Macrae. V zgodnjih letih 18. stoletja so bili ti vpleteni v jakobinske vstaje, zato so grad vladne ladje leta 1719 uničile. John Macrae-Gilstrap je v 20. stoletju obnovil ruševine v sedanje poslopje.


Slikamo z  brega pri precej neugodnih svetlobnih razmerah, popoldne bi bilo bolj ugodno. Imamo pa lepo spremljavo škotskih dud.
Na otok Skye se popeljemo po mostu iz leta 1995, ki je znan tudi iz polemik o plačilu mostnine. Še naprej nas spremljajo rumeni grmi hrgovca, ceste pa so čudno ozke. Na vsaki strani so pogosto uredili mesta za izogibanje in to izgleda kar slikovito, vozniki pa se strogo držijo natančnih navodil o izogibanju, ki smo jih videli na mnogih plakatih in priložnostnih brošurah. Redke hiše obdajajo lepo urejeni vrtovi.
Otok je znan po pokrajini, ki ti vzame dih. Dolg je 50 milj in največji od Notranjih Hebridov. Glavno mesto je Portree. Ima bogato zgodovino: fosili dinozavrov, boji med klani, čiščenje Višavja, Bonnie Prince Charlie, Jakobinske vstaje ... "The Jacobite risings" so bile serije vstaj, uporov in vojn med leti 1688 in 1746. Cilj je bil vrniti Jamesa II Angleškega in VII Škotskega, zadnjega katoliškega britanskega monarha in njegove naslednike iz rodbine Stuart, na prestol Velike Britanije po tem, ko jih je parlament odstranil z njega v tako imenovani "Glorious Revolution". Konflikte so imenovali Jakobinske (Jacobite) po latinski obliki imena James - Jacobus.
Otok Skye predstavlja eno najbolj različnih in dramatičnih pokrajin v Britaniji. Na severu ga sestavlja plato nekdanjih vulkanov, na jugu se dvigajo od ledenikov oblikovani Črni in Rdeči Cuillini (Red Cuillin, Black Cuillin). To je okrog 14 kilometrov dolga veriga vrhov, najvišji meri 992 metrov, sicer pa je dvanajst takih nad 914 metrov, ki jih imenujejo munro. To področje je zelo popularno med pohodniki, plezalci, opazovalci živali in polkrožno objema zaliv Loch Scavaig ter jezero Loch Coruisk. Tega je obiskal tudi Sir Walter Scott in ga slikovito opisal. Bonnie Prince Charles je po porazu bežal v te kraje preoblečen v služkinjo in izjavil, da mu sem niti vrag ne bi sledil.


Po ozki cesti se pripeljemo v pristanišče Elgol, kjer nas čaka ladjica za obisk zaliva Loch Scavaig. Čaka pa nas še presenečenje: z nami se vkrcata nevesta, ženin, matičar in nekaj svatov. 


Med vožnjo občudujemo gore, ki danes izjemoma niso v megli in si ogledujemo kormorane in veliko skupino tjulnov


Izkrcamo se med skalami s cvetjem in imamo uro in pol časa za sprehod do jezera Coruisk 


ob slikovitih slapovih zelo kratke rečice Scavaig, s katero se voda iz jezera izliva v morje. Hodimo po stezi med skalami, tudi nevesta v plesnih čeveljcih in svečani dolgi obleki. 


Na romantični obali jezera sledi dolg poročni obred z branjem zaobljub, povezovanjem rok s posebnimi trakovi in izmenjavo prstanov. Nevesto in družico z golimi rameni gotovo zebe, še najbolje je opremljen matičar: topel suknjič, pohodni čevlji in nahrbtnik. V jezeru naj bi živel mitološki vodni konj, 


v zalivu pa imajo mladi planinci iz Glasgowa tudi svojo hišico. Ko se vrnemo na ladjico, nam postrežejo s kavo ali vročo čokolado ter pecivom. 


Poročni par s svati se vrne zadnji in ob vkrcavanju jim odmrmramo poročno koračnico, potem pa še Golico. Zapojemo še nekaj pesmi, da popestrimo sicer resno vzdušje. Tudi ženin se po šampanjcu malo ogreje in nameni več pozornosti svoji izbranki. Mi pa ugibamo, čigava sta dva fanta v spremstvu: njegova, njena ali skupna.


Na povratku se ustavimo ob skupini škotskega goveda. Potrpežljivo nam pozirajo, gotovo se že navajeni zvedavih turistov. Tudi mi smo jih navajeni, saj to vrsto goveda gojijo tudi pri nas. Vprašanje pa je, kako se počuti v poletni vročini.
Ta pasma ima dolge rogove in dolgo skodrano dlako različnih barv, da laže prezimijo ter kljubujejo vlagi in vetru. Mraz prenašajo enako lahko kot živali arktičnega področja, teže pa vročino. Dlaka je v dveh slojih: zunanja dolga mastna pokriva mehkejšo spodnjo. Izredna sposobnost hranjenja jim omogoča, da preživijo v strmih gorah, kjer se pasejo in jedo rastline, ki bi se jim mnoge druge vrste goveda izognile. S svojim rogovi lahko kopljejo v sneg, da najdejo  hrano. Gojijo to govedo v glavnem za meso. Izvira iz Škotskega Višavja in Zahodnih škotskih otokov, kjer jih prvič omenjajo že v šestem stoletju. Sicer pa so ga sem pripeljali neolitski kmetje v drugem tisočletju pred našim štetjem s selitvijo živali proti severu. Biki lahko tehtajo do 800 kilogramov, krave do 500. Parijo se skozi vse leto, brejost traja 277 – 290 dni. V glavnem krava povrže enega telička, lahko tudi dvojčke. Spolno so zreli v starosti okrog 18 mesecev. Živi pa to govedo dlje kot večina drugih pasem – do 20 let in še kakšno čez. Je vodljivo in učljivo, prijazno, vendar zelo zaščitniško do svojih mladičev. Čreda ima jasno strukturo in hierarhijo: starejši nad mlajšimi, moški nad ženskami. Med sabo imajo prijateljske stike: se ližejo, igraje bojujejo, se vzpenjajo drug na drugega.
Mleko ima veliko maščobe in meso visoko kakovost, ker smatrajo, da ima manj holesterola kot druga govedina.
Od začetka 20. stoletja so plemenski material tega goveda izvažali predvsem v Avstralijo, Kanado, Združene države Amerike, Dansko, Finsko … Nekaj zastoja je bilo v času »bolezni norih krav«. V Združenem kraljestvu naj bi bilo sedaj okrog 15 tisoč živali, leta 1954 je kraljica Elizabeta ukazala, naj bodo tudi pri gradu Balmoral in še vedno so tam.
Za pasmo obstajajo strogi standardi, ki so jih sprejeli 10. junija 1885 v kraju Inverness in se nanašajo na glavo, vrat, zadnji del in telo ter dlako.
Dve noči spimo v kraju Broadford in v bogato založeni trgovino Co-OP si nakupimo hrano. Hostel je velik, ima lepo urejeno kuhinjo in jedilnico, na nižjem nivoju pa še dnevni prostor. Edino prtljago je treba s parkirišča vleči po potki v breg do stavbe, WIFI ne deluje najbolje, za brisače pa moramo posebej prositi - tako kot pretekli večer. Ob osmih nam zadolžena skupina za hrano (Angelca, Boris, Ivica, Milojka in Nevenka) postreže z okusnimi testeninami, solato in belim vinom. V prijetnem okolju igramo karte do enajstih, potem pa k zasluženemu počitku.

Spomini na vojno, Ben Nevis v megli. Po mostu na otok, tud' ohcet se dobi.    
Z ladjo ob tjulnih, delfinih ta pot, do jezera, slapa vodi nas tod. 
Škotsko govedo ob cesti stoji, rogove velike fotkamo mi vsi. Ti holadrija ...




Video:





















Ni komentarjev: