4. 06. 18

Škotska - 28. 5. 2018

Zbudim se že ob štirih, malo dremam, ob pol šestih vstanem. Zajtrk, ki ga začnejo streči ob sedmih je prijetno presenečenje: poleg napitkov, vseh marmelad (tudi tiste grenke pomarančne), masla, sadja, kosmičev, ovsene kaše, 


še "hišni krožnik" z jajcem, klobasico, haggisom iz zmlete ovčje drobovine, black puddingom (krvavica brez ovoja), popečeno šunko, toastom, gobicami in paradižnikom. Dvakrat sem vprašala, če je to všteto v ceno sobe (bilo je), ker bi sicer stalo 15 funtov, napitki pa od tri do štiri. 


Zunaj sije sonce in vabi. 


Sprehodim se po mirni stanovanjsko soseski z gozdom v ozadju, kjer ima vsaka hiša po svoje urejen cvetoči vrt. 


Na drugi strani ceste se razprostira pašnik s čredo krav. Ko se vrnem, še malo raziskujem hotel in ugotovim, da ima prijetno urejene prostore s fitnessom in bazenom, ki je odprt že od sedmih. Moje kopalke pa lepo suhe v kovčku in časa tudi ni več, saj četrt pred deveto odhajamo.




Peš se napotimo v središče mesta ob zanimivih starih hišah, razcvetelih vrtovih, ostankih gradu do parka z ribnikom. Tu nas zabava napis, ki svari pred tankim ledom.
Mesto Elgin z okoli 23 tisoč prebivalci je središče predela Moray. Prvič je omenjen leta 1190, osnovan južno od reke Lossie, malo više zaradi poplav. V 12. stoletju postane Royal Burgh z gradom na hribu. Veliko škotskih monarhov je tu imelo svoj dvor in lovilo v gozdovih. Od leta 1224 do 1242 so gradili katedralo – »laterna severa Škotske«, največjo na Škotskem v tistem času, ki je pogorela leta 1270, poškodovana tudi 1390 in 1576, danes je ruševina.
Tu je bila baza Kraljevega letalstva in to je precej prispevalo k ekonomiji mesta, leta 2010 pa so jo zaprli. Okrog mesta je veliko destilarn za viski, omembe vredna je  tudi predilnica in tkalnica kašmir volne. V okolici je mogoče najti zelo stare kamnine in fosile.





Dovolj časa imamo, da natačno pregledamo ruševine katedrale, se povzpnemo na oba stolpa, uživamo v razgledu na mesto in ogledujemo razstave v vsakem nadstropju.


Potem poiščemo parkirani avtobus in se zapeljemo v destilarno Benromach v kraju Forres. Ta je zelo lepo urejena, tudi okolica je polna cvetja. Pripravljajo pa "single malt" viski, torej samo iz te destilerije, veliko viskijev pa je "blended" - zmešanih iz produktov različnih starosti in različnih destilerij. Razdelijo nas na dve skupini in mi moramo počakati na filmsko predstavitev. Močno poudarjajo tradicijo družine Urquhart iz Elgina (firma Gordon&MacPhail): to je četrta generacija, ki se s tem ukvarja od takrat, ko so destilarno prevzeli leta 1993, po petnajstih letih mirovanja. To jim ne pomeni samo dela, ampak življenje. Vse delajo ročno in po občutku na podlagi dolgoletnih izkušenj (od leta 1898). Uporabljajo le škotski ječmen, kvas in domačo vodo. Ječmen zalijejo z vodo, da klije, kalčke posušijo v sušilnicah nad tlečo šoto, zmeljejo, dodajo vodo, kvas in pustijo vreti. Potem dvakrat destilirajo, dodajo vodo, da pijača ni premočna, ter pustijo starati v hrastovih sodih, v katerih je bil prej sherry ali bourbon. Z leti nekaj viskija izhlapi - to je za angelčke.
Viski so destilitrali z dodatkom zdravilnih zelišč že menihi v petem stoletju kot "vodo življenja". Prvi recept izvira iz leta 1494, uradni patent na Škotskem pa dobi leta 1644. Konec 17. in v začetku 18. stoletja so ga uradno prepovedali, kar pomeni ilegalno trgovino, v začetku 19. stoletja omilijo zakon, od leta 1915 je destilacija pod nadzorom posebne britanske vladne službe.


Vodička se ne znajde najbolje ob "tečnarjenju" obiskovalke v jezikovno mešani skupini, ki jo moti, da ob ogledu polglasno prevajam v slovenščino. Ob koncu sledi pokušnja, okus pa nas ne navduši preveč. Tudi cene izdelkov ne, 


zanimivo pa je urejeno stranišče.
Na cesti proti mestu Aberdeen srečamo posebni tovor v spremstvu dveh policijskih avtomobilov. Tako vsaj vidimo policiste, ki jih v preteklih dneh ni bilo na spregled. Ob cesti se vrstijo manjša naselja, prašičja farma na prostem, pašniki z govedom, na hribih so vetrnice in pobočja rumena od grmov cvetočega hrgovca. 



Na mestu z razgledom na hribčke in vetrnice imamo piknik. Deset milj pred Aberdeenom zapeljemo na "avtocesto", ki pa praviloma na Škotskem nimajo izvennivojskih križišč, ampak krožišča.
Leta 2010 je štel Aberdeen 210.000 prebivalcev – tretje največje mesto na Škotskem. Aberdeen je pristanišče in industrijsko središče med rekama Don in Dee. Leži ob severovzhodni škotski obali Severnega morja. V mestu je kemična in strojna industrija, ribiško pristanišče, servisno središče za britanska naftna črpališča v Severnem morju (od leta 1970 okrog 50 naftnih polj), 2 univerzi (med drugim Aberdeenska univerza, ki je bila ustanovljena leta 1860 z združitvijo King's in Marischal Collegea), sedež katoliške škofije in mednarodno letališče. Mesto je znano po izvozu granita. 300 let so ga izvažali in iz njega so tudi deli parlamenta v Londonu. Znamenitosti so staro mestno jedro, zgrajeno iz sivega granita, ki se svetlika kot srebro, s stolnico sv. Macharja (1424-1532) in Kraljevim kolidžem (1495), v Novem Aberdeenu pa staro mestno jedro iz 13. in 14. stoletja s kolidžem Marischal (1593), umetnostno galerijo in pomorskim muzejem.  Mesto je znano tudi po cvetličnih nasadih.
Področje je bilo naseljeno že pred 8.000 leti, mesto pa je pomembno od 12. stoletja. Leta 2007 so iz letala posneli mesto in odkrili, kje so prevelike izgube energije in vedo, kje ukrepati in izolirati (posnetek je na internetu). Plažo so leta 2005 zaprli zaradi onesnaženosti – naftna industrija. Vozijo pa od tod trajekti na otoke Shetland in Orkney.
Po programu je bil v mestu predviden postanek za kosilo, ki smo ga pa opravili s piknikom, zato se ne ustavljamo. Vzamemo pa si čas za kavo z avtomata na bencinski črpalki (2,30 funta). Skozi mesto vozimo v eni od dveh strnjenih kolon, tudi v nasprotni smeri je toliko prometa. Le nekaj je blokov novejšega izgleda, prevladujejo hiše v viktorijanskem stilu iz druge polovice 19. stoletja. Potem pa spet polja oljne ogrščice in zaplate hrgovca.
V bližini mesta Stonehaven ("Kamnita nebesa") se ustavimo za ogled ostankov gradu Dunnottar.


Grad je ruševina srednjeveške trdnjave na skalnem rtu (skala stara 440 milijov let!) na severovzhodni obali Škotske. Ohranjena poslopja so v glavnem iz 15. in 16. stoletja, ampak trdnjava je že iz srednjega veka. Zaradi strateške lokacije in obrambnih možnosti je igrala pomembno vlogo v škotski zgodovini vse do 18. stoletja in Jakobinske vstaje. Tu so skrili tudi škotske kraljeve dragulje  pred Oliverjem Cromwellom in njegovo osvajalno vojsko v 17. stoletju. V 14. stoletju je bil grad last družine Keith in sedež grofa Marichala, ene najmočnejših družin na Škotskem. Svojo veljavo je izgubil, ko je zadnji grof zgubil svoj naslov, ker je sodeloval v Jakobinski vstaji.
Grad so obnovili v 20. stoletju (1925) in obsega površino 1,4 hektarov. Obkrožen je s strmimi skalami, ki se spuščajo v Severno morje 50 metrov globoko. Rt povezuje s kopnim ozek pas zemlje, po katerem vodijo strme stopnice do vhoda. Med poslopji znotraj gradu je tudi stolp iz 14. stoletja in palača iz 16. stoletja. Od aprila do septembra odprt: 9.00 – 17.30 (sicer krajši čas, ob slabem vremenu ga lahko zaprejo). Vstopnina: 7 funtov.


S parkirišča se spustimo na ozek prehod h gradu, Damjan plača vstopnino, potem pa se razkropimo med ruševinami. 


Vse je na informativnih tablah in v razstavnih prostorih natančno označeno in opisano, največji vtis pa napravi položaj nad skalami, ob katere se zaganja morje. In vmes se začnejo dvigati meglice. Želeli smo poslikati ostanke gradu z nasprotnega brega, prepozno: vse je zagrnila megla


Kako skrivnostno izgleda vse skupaj. 


Ob parkirišču je vrt s krvomočnicami in modrimi divjimi hijacintami, na področju gradu pa smo videli veliko cvetja, ki cveti podobno kot naš fajgelj (šeboj), je pa nižje.
S petjem si krajšamo vožnjo po kmetijskem področju z oljno ogrščico, krompirjem, tuneli za jagode, preoranimi njivami, nekatere so pokrite s kopreno. Vmes pašniki z ovcami, pogosto grmi jasmina. Zapojemo tudi:

Še hlačice prodala bom, za potovanje dala bom;
ne grem, ne grem, ne grem domov, sem firbčna premočno.

Je že tu Dundee, ki je četrto največje mesto Škotske in znano kot kulturni in raziskovalni center. Potem pa se pripeljemo v Perth z lepimi kamnitimi hišami, ki jih krasijo cvetoči vrtovi.
Mesto Perth z okrog 50 tisoč prebivalci na reki Tay (najdaljša reka na Škotskem - 188 kilometrov, pogosto poplavljala) leži v centralni Škotski – »Vrata v Višavje«. Znano je tudi iz romana Sira Walterja Scotta Fair Maid of Perth (1828). Kot kip sedi na vzhodnem koncu ulice High Street. Naselbina je bila tu že v prazgodovinskem času. Kraj je postal znan kot glavno mesto srednjeveške Škotske, ker so se tu pogosto mudili škotski kralji. Tu je tudi kamen, kjer so jih kronali. Postal je pomemben transportni center, danes pa je znan predvsem po bankarstvu in zavarovalništvu.
Nastanimo se v hotelu verige Best Western: Queens Hotel


Z Jožico imava veliko sobo in prostorno kopalnico s kadjo. K opremi sodijo tudi fen, likalnik in likalna deska za hlače. Pripomočke imava, nekaj časa tudi, da si do večerje ob osmih kaj zlikava. Na mizi nas čaka voda z ledom, štručka in maslo, potem pa sledi juha, neke vrste golaž s tremi krompirčki in trikotnikom iz vlečenega testa. Za posladek nam namenijo tri kepice sladoleda. Po večerji še nekaj časa igramo karte, malo po enajsti se odpravimo spat. Vrata sobe odpiramo in zapiramo s kartico, te mi običajno nagajajo, tokrat vse deluje, kot je treba.

Zajtrk obilen za vel'ki je glad, cerkev z odpustki, v megli pa še grad. Ti hojladrija ...



Video:


















Ni komentarjev: