Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Škotska

Običajno zgodnje zbujanje in vstajanje.

Na sprehodu srečujem ovce na cesti in ob njej. Zajtrkujemo in se spomnimo nekdanjega praznika dneva mladosti s pesmijo Lepo je v naši domovini biti mlad.

Na poti proti severnemu delu otoka - Lewisu Damjan pravi vice. Med drugim nas vpraša, kakšna je razlika med evnuhom in kritikom. Nobene, oba točno vesta, kako, sama pa ne zmoreta. Še vedno je med skalami rjava resa, tudi mah, na desni zalivi, na levi jezerca, nekaj zaplat borovega gozda. Okrog nas se nabira megla, vmes pade tudi nekaj kapelj dežja. Prečkamo potok, ki se izliva v zaliv, in smo na Lewisu. Na njem je precej močvirij, obsežnih šotišč,

Foto: Nevenka Vahtar.

opazimo pa tudi nenavadne avtobusne čakalnice, ki so odprte proti vsem štirim stranem neba in jih kot zavetje lahko uporabiš glede na pihanje vetra. Tu prebivajo ljudje že okrog deset tisoč let, krogi kamnov, ki jih je na tem področju več, pa so stari okrog pet tisoč let (torej starejši od slovitega Stonehenga). Ustavimo se pri enem izmed njih, ki jih Angleži imenujejo Callanish, v gelščini pa je to Calanais.

Ti kamni na zahodni obali otoka Lewis so postavljeni v obliki križa s krožnim delom v sredini. So iz časa neolitika (tri tisoč let pred našim štetjem) in so jih uporabljali za rituale v bronasti dobi. So najbolj spektakularni megalitski spomeniki na Škotskem. V bližini je še več takih megalitskih krogov, kar priča o tem, da je bilo področje središče prazgodovinskih verskih dejavnosti vsaj 1500 let. Krog trinajstih kamnov s premerom 11,4 metra, v sredini megalit, visok skoraj pet metrov in težak okoli sedem ton, ki ima obliko ladijskega krmila in je z daljšima stranicama orientiran sever – jug. Dve aveniji kamnov po 90 metrov in nekaj krajših vrst. V krogu je tudi grobnica. Vse skupaj naj bi postavili med 2900 in 2600 pred našim štetjem, leta 800 pred našim štetjem pa že opustili. Nekateri mislijo, da je bil ti predzgodovinski lunarni observatorij. Legende govore o tem, da so kamni okameneli velikani, ki se niso hoteli pokristjaniti. Ob času poletnega solsticija naj bi po aveniji prišel Sijoči, ki ga naznanja glas kukavice. Pred odkopavanji so bili kamni pod plastjo meter in pol debele šote.

Zavijamo se v vetrovke, ker veter močno piha, in se sprehodimo med kamni. Poleg kompleksa je lepo urejen center za turiste z okrepčevalnico, prodajalno spominkov in stranišči. Ko pred njimi čakamo v vrsti, posnamem vrata, na katerih so znaki za moške in ženske, tu ni ločeno po spolu. Domačin za mano v smehu izjavi: "Scottish sights" - škotske znamenitosti. Saj je res nekaj posebnega.

Pot nadaljujemo do ostankov utrdbe Dun Carloway (gelsko: Dùn Chàrlabhaigh).

To je je broch: votla zgradba iz železne dobe, zgrajena kot suhi zid – stolp v obliki dveh koncentričnih zidov z ozkim prehodom, majhnimi celicami in ozkim stopniščem na zahodni obali otoka Lewis. Taka gradnja iz časa Piktov je značilna za Škotsko in skupaj jih je bilo okrog 500. Zgradba je zelo dobro ohranjena: na vzhodni strani je del stene še vedno visok devet metrov. Večino takih zgradb so zgradili v obdobju od leta 100 pred našim štetjem do leta 100 našega štetja. Dun Carloway je bil predvidoma zgrajen v prvem stoletju našega štetja, gradnjo pa so verjetno začeli že okrog leta 200 pred našim štetjem. Občasno so ga uporabljali kot utrdbo, leta 1601 ga je začel uporabljati klan Morrison. Zgodba pravi, da so kradli govedo klanu MacAuley iz Uig-a. Ti so hoteli svojo živino nazaj, našli so Morrisonove v utrdbi, Donald Cam MacAuley je s pomočjo dveh bodal preplezal zunanji zid, vrgel v notranjost gorečo reso in jo zažgal. Tako so uničili utrdbo. Pri izkopavanju so našli peči na šoto in ostanke lončevine iz časa 400-700.

Sprehodimo se do ruševin in stikamo med ostanki zidov.

Na polju spodaj režejo šoto in pri bližnji hiši jo imajo verjetno že za celo zimo. Prodajalnica spominkov ima v ozadju zanimiv prehod - kot bi bil v brochu. Na parkirišču pa našo pozornost pritegnejo lepo ohranjeni oldtimerji.

Le dva kilometra nas ločita od naslednje znamenitosti: vasi črnih hiš Gearrannan Blackhouse Village v kraju Garenin.

To je naselbina najemniških kmetij iz poznega 19. stoletja na zahodni obali otoka Lewis z okoli 80 prebivalci. Danes je znana zaradi devetih značilnih restavriranih hiš s slamnato streho. Včasih običajna bivališča na tem področju imajo dvojne kamnite zidove, slamnato streho za izolacijo (povezano z vrvjo in obteženo s kamni) in so nizke – idealne za vremenske razmere in eko – vse iz domačih materialov. Življenje v vasi je bilo včasih težko: električno napeljavo so dobili šele leta 1952 (samo za razsvetljavo), eno vaško pipo za vodo leta 1960. Ženske so do druge svetovne vojne hodile delat daleč na vzhod Škotske v zvezi s slaniki, moški so iskali delo pri lovu na kite do leta 1950. V teh starih hišah so do leta 1974 še živeli ljudje kot zadnji na Zahodnih otokih. Leta 1989 so sklenili, da jih obnovijo, od 1991 do 2001 so jih res in petega junija 2001 jih je otvorila princesa Anna. Danes so tu muzej, hostel, restavracija, prodajalna spominkov.

Najprej si ogledamo hiše od zunaj, prisluhnemo razlagi o rezanju šote, potem pa si ogledamo dva video posnetka o šoti in tkanju tvida. Obiščemo tudi hišo, ki prikazuje nekdanje življenje v njej, starejši domačin, ki naj bi tkal na statve, pa si je ravno vzel odmor.

Ker je restavracija rezervirana za večjo skupino turistov, se mi sprehodimo v hrib nad naseljem in uživamo v razgledu nanj in na morje, ki buči med skalami pod nami. Po sprehodu je lokal sicer prazen, osebje pa si vzame veliko časa za pospravljanje in moramo na naročeno dolgo čakati. Zanimiv je tudi obisk stranišča, ki je prijetno urejen z lesom. Med čakanjem je prilika, da šoferja vprašam o šolstvu. Šolanje mladi lahko končajo s 16-timi leti, takrat postanejo polnoletni in za poroko ne rabijo dovoljenja staršev. V ostalih delih Združenega kraljestva je ta meja pri 18-tih letih, včasih je bila celo 21, zato zaljubljeni so in še vedno lahko pobegnejo v Gretna Green blizu meje z Anglijo in se tam poročijo.

Še kar naprej se vozimo proti severu in se ustavimo v kraju Bragar.

To je vas na zahodnem delu otoka Lewis. Prebivalci so večinoma najemniki zemlje in govorijo v glavnem gelsko. Največja znamenitost je obok iz kitove kosti iz čeljusti 24 metrov dolgega sinjega kita, ki je nasedel s harpuno v telesu na obalo leta 1920, obok pa so zgradili leto kasneje. V vasi je še pošta, vojaški spomenik in šola, v okolici pa ruševine brocha (niso varne, ker so prebivalci v 20. stoletju odstranili veliko kamenja), stare kapelice in pokopališče iz časov bojev med klanoma Morrison in MacAuley.

Fotografiramo se pri oboku, ugotovimo, da je z nečim prevlečen, drugače ne bi zdržal vseh vremenskih neprilik, potem pa nadaljujemo vožnjo po ravnini naprej proti severu. Tu je nekaj večjih naselij in številna polja s šoto. Na koncu pa svetilnik Butt of Lewis.

Je najsevernejša točka otoka Lewis in Zunanjih Hibridov s skalami in klifi, visokimi 60 do 80 čevljev. Področje s svetilnikom (121 čevljev visok, zgrajen med 1859 in 1862, od 1998 dela avtomatično) pogosto ogrožajo visoki valovi Severnega Atlantika in nevihte, velja tudi za najbolj vetrovno mesto v Veliki Britaniji (Guinnessova knjiga rekordov). Najbližje naselje je kilometer in pol južneje. Cesta do svetilnika vodo mimo zavarovanega zalivčka Port Sloth. Vidimo lahko posebne terase »lazy beds« (včasih odkrijejo plast šote in zemljo oplemenitijo z gnojilom). Na tem področju je nekaj najstarejših evropskih kamnin iz predkambrijskega obdobja, starih do 3000 milijonov let. Jugozahodno od svetilnika stoji naravni obok »Eye of Butt«, ki ga je najbolje mogoče videti iz naselja Habost machair.

Danes niti ne piha prehudo, zato se kar dolgo zadržimo na področju okrog svetilnika, ki je zgrajen iz opeke in nekako ne spade nad te sive skale, ki jih z valovi biča bučno morje. Obala je res slikovito razčlenjena: ker ni nobenih varovalnih ograj, je včasih kar grozljivo hoditi preblizu krušljivega roba.

Na robovih in skalah raste veliko drobnih cvetic roza barve, s katerimi je pokrit celo zid okrog svetilnika. Po travniku zraven pa se mirno pase skupina ovac.

Ustavimo se še v zalivčku Port Sloth, kamor so dovažali material za svetilnik v času gradnje. Mi pa preganjamo ovce, ko jih lovimo v objektiv.

Foto: Nevenka Vahtar.

Na povratku se zabavamo s petjem: najprej zapojemo po eno kitico pesmi na vse črke abecede, potem pa mora še vsak začeti svojo pesem: Trikrat tri je devet, vsak si mora svojo pet ... V trgovini kupimo hrano, v Tarbertu pa dolgo časa iščemo pravo bencinsko črpalko. Šofer ni z vsako zadovoljen.

Večerjo spet pripravi prva skupina: pečeni piščanci, rizi-bizi, solata in vino. Pred in po večerji je na sporedu igranje kart, jaz nekaj časa urejam elektronsko pošto, potem pa spat. Kar pri odklenjenih vratih, tudi za čez dan jih ne zaklepamo.