6. 06. 18

Iz Laškega na Šmohor - 6. 6. 2018

V študijskem krožku Spoznavanje naravnih vrednot (Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica) smo razmišljali tudi o počitniškem programu. Danes sva ga začeli z Miro: z vlakom do Laškega, potem pa v jutranji svežini peš proti Šmohorju


Že takoj na začetku vprašanje, kako dolga je pot: na eni tabli piše uro in pol, na drugi dve do tri ure. V bistvu sta oba podatka pravilna - dolžina je odvisna od tempa in postankov. Midve sva za gor porabili dve uri uživaške hoje, dol pa uro in pol. 



Ob poti naju pozdravlja cvetje, mižikajo nama zrele češnje, zrak pa plemeniti vonj lip



Po dolinah se vlečejo megle, midve pa sva že na soncu in senca v gozdu prav prija. Pot je lepo speljana, 


z nje so lepi razgledi na Laško, 


ob njej pa mnogo lepih in zanimivih stvari: murva z mnogoštevilnimi plodovi, recimo. 


Odcep na Malič naju ne zamika, ker je pot zelo strma, 


povzpneva pa se na hribček, od koder kukava proti Savinjski dolini in zeleno pokrajino v nasprotni smeri. 


V lepo urejenem okolju Doma na Šmohorju malicava in uživava v okusnem čaju ter dišeči kavi. 


Ko si tako nabereva novih moči, se odpraviva še do cerkve svetega Mohorja, katere osnova je že iz 15. stoletja, današnjo podobo je dobila v 18. stoletju, prižnica je iz 17. stoletja, oltarji pa iz 18. in 19. stoletja. 




Ob njej stojijo mogočne, večstoletne lipe


Vrneva se do Doma, ki ima lepo urejena igrišča in igrala za otroke do 12 let. Jaz sicer nekajkrat presegam to starost, ampak gugalnico sem vseeno preizkusila in - zdržala je.



V prijetnem klepetu se vračava v Laško in na koncu malce pospešiva korak, da ujameva vlak ob pol enih. Pa se ne bi bilo treba truditi: vlak je imel zamudo. Do osvežilne pijače pa prideva šele v Sevnici.

Video:

Ni komentarjev: