Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Škotska

Kot običajno se zbudim ob petih in vstanem ob pol šestih. Naša skupina pripravi zajtrk, ki ga je treba začeti z dodatnim umivanjem zob s teranovim likerjem.

Ob pol sedmih smo že skoraj gotovi in pripravljeni za odhod. Novi šofer Craig nas razveseli s pozdravom v slovenščini "Me veseli" in tudi sicer je zgovornejši od prvega (kot sam pravi, je Škot, oni prvi je bil Anglež), pri zlaganju prtljage pa ima nekaj težav. Poslovimo se od hostela s 45 posteljami, ki je obstaja že od petdesetih let, prej pa je bila to stanovanjska hiša. Odhod ob 7.20 po že znani poti

s ponovnim pogledom na osamelca Old Man of Storr do pristanišča Uig.

Tu se vkrcamo na trajekt, ki je starejši in ni prilagojen širini novih vozil, sicer pa prostoren in udoben. Dve uri uživamo v prijetni vožnji, malici in kartanju. Zanimiva so nam tudi številna opozorila, da se ne bi opekli z vročo vodo, priščipnili prstov z vrati ...

Prihajamo na otok Lewis in Harris.

To je največji otok na Škotskem (2.178 kvadratnih kilometrov) z okrog 21 tisoč prebivalci – število se povečuje, to je najbolj poseljeni škotski otok, v Združenem kraljestvu pa je tretji po velikosti: takoj za Veliko Britanijo in Irsko. Leži v Zunanjih Hebridih. Niti v angleščini, niti v gelščini nima imena z eno besedo, nekateri ga označujejo kot Dolgi otok – 100 milj je dolg, to pa je lahko tudi oznaka za celotne Zunanje Hebride.

Severni del imenujejo Lewis, južnega Harris – kot bi bila dva otoka z mejo na ožini med Loch Resort in Loch Seaforth. Večina Harrisa je hribovitega z več kot 30 vrhovi nad 300 metrov. Clisham je najvišji vrh z 799 metri. Lewis je sorazmerno raven, razen na jugovzhodu, kjer Ben More doseže 571 metrov. Ta del ima tudi najglobje jezero na otokih British Isles: Loch Suainabhat z največjo globino 66,7 metrov, povprečna globina je pa 32 metrov.

Glavno mesto otoka je naselje Stornoway, ki ima z okoliškimi vasmi okrog 12 tisoč prebivalcev. Otok je domovina klanov MacLeod (dve različni veji na dveh delih otoka) in Morrison.

Najpomembnejša industrija na otoku je izdelava njihovega ročno tkanega tvida. Poleti domačini še vedno režejo šoto in v zraku je čutiti, da kurijo z njo. Na otoku so posneli veliko filmov.

Izkrcamo se v pristanišču Tarbert, ki ima okrog 550 prebivalcev, trgovino s tvidom, vidimo pa tudi manjšo pivovarno. Na Harrisu je veliko prezbiterijancev in fundamentalističnih kalvinistov, zato zelo spoštujejo nedelje in nekateri celo skuhajo hrano za nedeljo že v soboto, šele zadnja leta vozijo trajekti tudi v nedeljo. Sicer pa so Zunanji Hebridi niz otokov z 2300 kilometri razgibane obale, lepimi plažami, stalnim vetrom z Atlantika, milimi zimami in poletji, z majhno razliko v temperaturi, predvsem pa področja z mirom in tišino. Vozimo se po ozki cesti z mnogo mesti za izogibanje, ob njej so travniki s skalami (vse je rjavo), med njimi mnoga jezera.

Prihajamo za zahodno stran otoka s prekrasnimi plažami, tudi s plažo Luskentyre.

To je najboljša plaža v Veliki Britaniji. Doseči jo je mogoče s ceste A859 na zahod vzdolž južne strani zaliva Luskentyre. Najlepši razgledi so malo naprej od Seilibost School, kjer lahko vidiš na severu vrsto sipin in peščeni pas, ki sega v zaliv z juga. Ime pomeni »trdnjava na rtu«, čeprav o kakšni trdnjavi ni ne duha ne sluha; je pa staro pokopališče. Področje se odlikuje po raznolikem živalstvu.

Ob parkirišču nas preseneti zelo veliko pokopališče glede na to, da so na vsem področju redke hiše.

Mimo cvetočih kalužnic se sprehodimo na plažo, kjer nas prevzame lepota barv morja v okviru okoliških gora.

Na ta lep sončen dan zgleda vse kot v tropskih krajih, le temperature niso prave.

Nevenka celo zabrede v vodo, drugi pa se sprehajamo in poslušamo šum valov, ki vedno znova prihajajo proti nam in pršijo vodo v zrak.

Ko se peljemo proti jugu, se izmenjujejo zalivi s področji skal, kjer valovi še posebno močno butajo ob obalo.

Na precej pustem bregu pa so nekateri postavili nove hiše v starem slogu. V manjšem naselju (An Clachan) in pristanišču za manjše otoke se ustavimo v trgovini, da nakupimo hrano. Strežejo samo starejši ljudje, v nadstropju pa je zanimiva etnografska razstava in prodajalna umetniških spominkov.

Tu, na skrajnem jugu, obiščemo tudi zanimivo cerkev v kraju Rodel.

Cerkev svetega Klementa iz poznega 15. in zgodnjega 16. stoletja, ki je posvečena papežu Klementu I, so dali postaviti vodje klana MacLeods s Harrisa. Več jih ima v cerkvi ali okoli nje grobnice. Zgradili so jo iz lokalnega gnajsa v obliki križa in večkrat jo je bilio potrebno renovirati zaradi požara, udara strele, uporabe za kravji hlev.

Sprehodimo se po pokopališču okrog cerkve, z zanimanjem ogledujemo nagrobnike, potem pa krenemo še v notranjost. Ob ogledu zapojemo Angelček, varuh moj; Češčena si Marija in delček pesmi En hribček bom kupil. Ostali obiskovalci in obiskovalke z zanimanjem prisluhnejo, nas pohvalijo, turista iz Birminghama pa zanima, od kod smo. Takoj se spomni, da je njegova žena z zborom, v katerem poje, obiskala Ljubljano. Kako je svet majhen in, kako malo je treba za stik med ljudmi. Cerkveni stolp je v obliki trdnjave in na njem vidimo upodobitev kilta, moškega in ženskega simbola. Okrog kompleksa je kamnita ograja. Tisti, ki jo je delal, se je nesrečno zaljubil, zato je v zid vnesel tudi kamen z obliko počenega srca.

Proti severu se vračamo po vzhodni obali - Zlati cesti (Golden Road), ki jo tako imenujejo, ker je bila gradnja leta 1897 zelo draga. Prej je tekla cestna povezava samo po zahodni strani in veliko vasi na vzhodu je bilo dostopnih le po morju.

Cesta nudi veliko razgledov na morske zalive, jezerca, sicer pa je pokrajina pusta (suha trava, kamenje) s posameznimi hišami ali zaselki tu in tam. V zalivu z otočki opazujemo skupino tjulnov, ki se ne da motiti.

Malo pred pristaniščem Tarbert zavijemo na desno ob zaliv in v vas Drinishader s hostelom Number 5, ki so ga uredili leta 1995. Sestavljata ga dve poslopji nekdanje najemniške kmetije (croft house).

To so bile kmetije, katerih majhne parcele niso omogočale preživetja, in se je bilo treba ob tem ukvarjati še s čim drugim: ribištvom, nabiranjem halog ... Njihov začetek sega v zgodnja leta 1800, ko so lastniki čistili ozemlje in ga širili za vzrejo ovc ter lov. Vsaj 50 let je to za najemnike pomenilo razlaščanje, visoke najemnine, nesigurnost, lakoto. Od leta 1886 so z odlokom dobili več sigurnosti. Danes je registriranih croftov z natančnimi predpisi okrog 17 tisoč, ne smejo pa ustanavljati novih. Deležni so posebnih podpor, ukvarjajo se predvsem z ovčerejo, nekateri sadijo drevje za habitate redkih ptic.

Porazdelimo se po sobah v obeh poslopjih, ker tu poleg nas stanujejo še tri angleške turistke, mora Damjan spati celo v dnevni sobi. Ta je prijetno urejena s kaminom in priročno kuhinjo, v večji zgradbi pa je še ena kuhinja in jedilnica z dnevnim prostorom. Če se malo stisnemo, je dovolj prostora za vse.

Pred večerjo je še dovolj časa za raziskovanje okolice: od tod poteka pohodniška pot po trasi nekdanjega prenosa krst (Coffin Road Circuit) vse do lepe plaže Luskentyre, 200 metrov stran je izdelovalnica tvida z razstavo (Harris Tweed Exhibition), prospekt vabi tudi na obisk umetniške galerije Ardbiudhe Cottage, kjer ustvarjata Willie in Moira Fulton. Ob cesti, ki se proti galeriji precej vzpenja, nas spremljajo grmi brnistre in hrgovca, mah med skalami

in veliko rastlin velikanske rabarbare ali "hrane za dinozavre" (giant rhubarb), ki pa še ni tako zelo velikanska. Ob petih je galerija že zaprta, hiša in okolica pa res napravita močan umetniški vtis. Skozi okna vidimo lepo urejeno notranjost,

atelje s slikami divjih oblakov, na oknih cvetijo lepo urejene rože, pred hišo po pesku kljuvajo putke iz kovine, blizu je vrtna uta, spodaj terasica s klopjo ... - vse pa s prelepim razgledom na zaliv in otok pod nami.

Ob pol sedmih se začne slovesna večerja na predpraznični dan.

Foto: Nevenka Vahtar.

Najprej priredimo v spomin na dan mladosti priložnostni prenos štafete s pesmijo kar v jedilnici.

Dragi Damjan, oj, dragi Damjan, ti obljubo damo:

da se s tabo, oj, da se s tabo še na pot podamo.

Damjanu izročimo štafetno palico v obliki steklenice brinovca.

Večerjo pa je pripravila res profesionalna ekipa: Mariji so bili v pomoč Ana, Jožica, Ivo in Sonja. Najprej prežganka, potem svinjska zarebrnica s krompirjem in zeljno solato, nekaj rib, za konec pa slastne miške. Ob spremljavi vina.

Po tako obilni večerji ne moremo iti kar spat. Ob osmih se odpravimo na enourni sprehod po cesti med redkimi hišami, potem pa čez drn in strn med skalami in reso. Ko misliš, da boš stopil na suho travo, se ti noga malo pogrezne in čevelj namoči v močvirju. Na vzpetini stoji skala, ki grozi, da se bo zdaj zdaj skotalila navzdol, v resnici pa kar vztraja v svojem položaju.

Z vrha hriba zremo na pristanišče Tarbert in zaliv, po katerem ravno spet prihaja trajekt iz Uiga.

V večjem poslopju WI-FI kar dobro dela, zato se nekaj časa ukvarjam s pametnim telefonom, ki se spet dela pametnejšega od mene, na koncu pa mi le uspe poslati nekaj elektronske pošte. Do pol enajstih igramo karte in spat se spravimo šele ob pol dvanajstih.