Zbudim se ob pol petih in vstanem ob petih. Tudi v tem hotelu je zajtrk pravi škotski: poleg sadja, jogurta, kosmičev in masla še klobasica, slanina, jajce, precej pikantna izvedba haggisa iz ovčje drobovine, toast, zelenjava, kava ali čaj. Do odhoda je še dovolj časa za enourni pohod po mestu.
V središču mesta, na High Street, najprej naletiva na cerkev St Paul's iz leta 1807, ki so jo zgradili, ko je postala cerkev St John's, katere začetki segajo v leto 1126, premajhna. Tudi v cerkvi svetega Pavla ni bilo maše že od leta 1986, trenutno je v gradbeniških odrih. Domačinka nama razloži, da stanuje tu v bližini in prej ni nikoli rabila ure, ker je videla na urni zvonik. Zdaj pa tudi ura tam ne teče več. Perth je bilo eno redkih mest v obzidju in pod cerkvijo so ostanki jarka pod obzidjem.
Z Jožico se sprehodiva po glavni ulici in sva malce nejevoljni, ker so pred eno hišo smeti odvržene kar v vrečkah in raztresene po cestišču. V tistem trenutku pripelje smetarski voz in en, dva, tri je vse počiščena in pometeno. Vrstijo se manjše trgovine, na delu, ki je namenjen samo peščem, pa stoji nenavadna skulptura dveh možakov v naravni velikosti, ki držita kovinski krog.
Malo naprej na klopi sedi Fair Maid of Perth, oseba iz romana Sira Walterja Scotta.
Vogalna stavba je okrašena z zastavami, tudi slovenska je vmes. Prebereva, da je to Perth and Kinross Council, sedež lokalne vlade tega področja z okrog šest tisoč zaposlenimi.
Zdaj sva na obrežju reke Tay, najdaljše na Škotskem, ki jo poznamo tudi iz križank. Tu stoji še ena cerkev St Mathew's iz leta 1871 in kasnejšimi dozidavami. Ko mimoidoči vidi, da se zanimava za notranjost cerkve, naju prijazno pelje k stranskim vratom, kjer pa žal z uslužbenko ne najdeta ključa. Ampak uslužnost pa je človek pokazal.
Po mestu vozijo enonadstropni avtobusi, ceste postajajo živahne: ljudje hitijo v službo in otroci v šolo. Midve pokukava še na staro frančiškansko pokopališče,
potem pa se vrneva v hotel, iz katerega odidemo ob 10.40.
Ob cesti proti Edinburgu se razteza več sto metrov gloga, vidimo pa tudi prometno nesrečo z zvito pločevino, veliko policisti in reševalci. 40 milj pred Edinburgom se začne prava avtocesta, pa tudi vse več megle.
Na žalost vidimo mostove preko zaliva reke Forth samo v obrisih: preko najnovejšega Queensferry Crossing, ki so ga po šestih letih del končali konec avgusta 2017 in ga je kraljica Elizabeta II odprla 4. septembra (z 2,7 kilometri najdaljši viseči most na svetu), se peljemo.
Na uradni spletni strani zgleda takole.
Starejšega cestnega, ki ga je leta 1964 odprla kraljica Elizabeta II, samo slutimo v megli. Trenutno je odprt za pešce in kolesarje, za motorna vozila ga bo treba obnoviti.
Zapeljemo se v naselje South Queensferry, ki se tako imenuje zato, ker se je tu vozila iz Edinburga na svoja posestva kraljica Margareta, dolgo časa je bil za prevoz preko reke samo trajekt.
Stojimo na obali in strmimo v čudo svetovne dediščine - železniški most Forth Rail.
Most Forth je jekleni konzolni železniški most čez Firth of Forth (estuarij ali zaliv reke Forth) na vzhodu Škotske, 14 kilometrov zahodno od centra Edinburga. Velja za ikono in simbol Škotske in je na UNESCO-vem seznamu svetovne dediščine. Zasnovala sta ga angleška inženirja Sir John Fowler in Sir Benjamin Baker. Gradnja mostu se je začela leta 1882, prometu ga je predal 4. marca 1890 tedanji valižanski princ ob asistenci Benjamina Bakerja in Gustava Eiffla. Skupna dolžina mostu Forth med naseljema Južni in Severni Queensferry znaša 2.528,7 metrov. Do leta 1917 je bil z enim razponom najdaljši konzolni most na svetu, dokler ni bil zaključen most Quebec v Kanadi. Še vedno je drugi na svetu po dolžini enega razpona in konzolni kontrukciji. Včasih ga označujejo kot Forth Rail Bridge (železniški most Forth), da se razlikuje od Forth Road Bridge (Queensferry Crossing), cestnega mostu.
Širina: 37 metrov pri opornikih, 9,8 metrov na sredini. Višina: 110 metrov nad dnom reke. Najdaljši lok: 2 x 518,16 metrov. Teža mostne konstrukcije je 51.324 ton, vključno s 6,5 milijona zakovicami. To je bila prva velika konstrukcija iz jekla v Veliki Britaniji. Za most je bilo uporabljenega tudi 18.122 m³ granita. Dnevni promet: 190 – 200 vlakov na dan.
»Barvanje Forth Bridge-a« je pogovorni izraz za nikoli dokončano nalogo, skovano na napačnem prepričanju, da se enkrat začeto pleskanje mostu nikoli ne konča; ko pridemo do konca, se začne od začetka. Taka praksa ni nikoli obstajala, saj je bila preperelim površinam namenjena večja pozornost, za vzdrževanje pa je bila na razpolago stalna posadka. Leta 2002 so začeli z barvanjem mostu v celoti in to prvič v njegovi zgodovini, v vrednosti 130 milijonov funtov. Vsi prejšnji nanosi barve so bili temeljito odstranjeni, da bi lahko prišli do jekla in omogočili potrebna popravila. Barva, razvita posebej za most, je bila sestavljena iz sistema treh slojev, narejena iz derivatov naftne industrije v Severnem morju. 240.000 litrov barve so uporabili za 255.000 kvadratnih metrov konstrukcije. Barvanje so končali decembra 2011 in to naj bi držalo 25 let. Cestni most iz leta 1964 so pa morali zaradi erozije že nadomestiti.
Vidimo samo manjši del mostu, ostalo skrivnostno izginja v megli.
Tako pa je ob lepem vremenu. Avtor posnetka: Andrew Shiva / Wikipedia, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=51291330 .
Zdaj pa v Edinburg, ki je zgrajen na gričkih - ostankih vulkanov, na enem izmed njih stoji grad, ki je simbol Škotske. Večina gradu je iz 16., kapela svete Margarete pa celo iz 12. stoletja.
Édinburg (angleško Edinburgh) je glavno mesto Škotske (od leta 1437) in z okoli 500.000 prebivalci (2014) za Glasgowom drugo največje mesto na Škotskem. Tako se v mestu nahajajo škotska vlada, parlament in vrhovno sodišče. Je pomembno izobraževalno in kulturno središče (festivali) ter drugo najbolj obiskano mesto v Veliki Britaniji z več kot milijon obiski turistov letno. Ljudje so tu živeli že leta 8500 pred našim štetjem.
Ustavimo se med novo stavbo škotskega parlamenta
in kraljičino palačo Holyrood, kjer se mudi angleška kraljica po službeni dolžnosti en teden v začetku poletja. Rezidenca škotskih vladarjev je od 16. stoletja.
Kljub megli in vetru se začnemo vzpenjati proti vzpetini Arthur's Seat, ki je del velikega parka Holyrood. Ta park, 260 hektarov različnega terena, je bil lovišče od 12. stoletja, od 16. pa park. Ime pomeni "sveti križ", ki naj bi se čudežno pojavil v rokah Davida I leta 1128, da se je ubranil pred jelenom, ki ga je zbil s konja med lovom. V zahvalo je dal postaviti opatijo Holyrood Abbey. Arthur's Seat pa verjetno nima nobene zveze z legendarnim kraljem Arturjem, to naj bi bil Archer's Seat (Sedež lokostrelca). Park ima poleg niza rdečih skal tudi tri majhna jezera.
Arthur's Seat z višino 250,5 metra je glavni vrh skupine hribov pri Edinburgu, 1,6 km vzhodno od gradu Edinburg. Je vulkanskega izvora (izpred več kot 300 milijonov let), ledenik pa je njega in hribe v bližini oblikoval. Ponuja krasne razglede na mesto in okolico. Dostop je enostaven z vseh strani, najenostavnejši je z vzhoda. Plezalci imajo na voljo več smeri (South Quarry), ki pa so nevarne in je za plezanje potrebno zastonjsko dovoljenje. Na vrhu tega in še na treh mestih so trdnjave, stare dva tisoč let, mogoče pa je, da je tu stal Camelot, grad legendarnega kralja Arturja. Na pobočju, ki je obrnjeno v smeri Holyrood-a, si dekleta prvega maja z roso umivajo lica, da bi bila lepša. Omenjen je v mnogih literarnih delih. Čas pohoda: 2 do dve uri in pol. Start: Holyrood Palace.
Precej široka trda pot se najprej strmo dvigne, potem pa malo zravna.
Razgled na mesto spodaj moti megla, ki ga ovija. V skalnatih skladih nad nami cvetijo v razpokah ivanjščice in drobne rumene rože, ožino ob poti krasijo krvomočnice in grmi hrgovca v izraziti rumeni barvi. Kot bi hoteli s svojim sijem nadomestiti sonce.
Na prevalu imamo malico, potem pa pustimo vrh hriba v megli in se spustimo nazaj k parlamentu.
Pred njim stojijo tri demonstratorke z napisnimi tablami, ki pa jih ne vidimo prebrati. Za ogled moramo dolgo časa čakati (za kar se nam večkrat opravičijo), ker je pred nami števična skupina šolarjev, potem pa sledi pregled kot na letališču, tudi "štih probe" s pretipavanjem. Sprejemni prostor je lepo urejen: dolg pult za informacije, bilteni z informacijami o parlamentu v več jezikih, restavracija, trgovina s spominki, stranišča. Za ogled dvorane za zasedanje dobimo zastonjske vstopnice, obljubiti moramo tudi, da bomo mirni, se posedli na galeriji za obiskovalce in med zasedanjem ne bomo fotografirali. Sicer nekateri poslanci že prihajajo, vendar se zasedanje še ni začelo, zato lahko napravimo nekaj posnetkov.
Dvorana je svetla, prijetna, galerija za obiskovalce je res velika in z lesenemi stoli nenavadnih oblik. Ob pitju kave (regular - običajna - 2,35 funta, na voljo je še small - majhna in large - velika), ki je res v veliko večji skodelici kot pri nas, na monitorju lahko spremljamo začetek zasedanja parlamenta, ki ga oznanijo z udarcem kladiva. Najprej je na vrsti poročanje predsednice komisije za Srebrenico. V tej stavbi parlament s 129 poslanci in poslankami zaseda od leta 2004, prej - od leta 1999 so gostovali v prostorih na Royal Mile, še drugih prostorih po Edinburgu, pa celo v Glasgowu in Aberdeenu. Parlament lahko odloča o zadevah v Škotski na področju izobraževanja, zdravstva, kmetijstva, okolja, planiranja, prometa, policije in pravosodja, o drugih (zunanje zadeve, obramba, emigracija, socialno varstvo) še vedno odloča parlament v Londonu.
Dolgo čakamo na avtobus, ki nas zapelje do prenočišč - penzionov (guesthouses): na dveh mestih spimo. Prva skupina dobi mesto v stavbi, v kateri so, po starem obledelem napisu sodeč, prodajali premog. Ob sobah imajo kuhinjo in jedilnico, vendar samo dva tuša in stranišči za 12 ljudi. Pohlevnih ovc ...
Naša skupina "domuje" v ulici Mayfield Gardens, penzion City Guest House pa si zapomnimo po lepo cvetočem negnoju ("zlati dež") pred vhodom. Dobimo tri dvoposteljne in eno troposteljno sobo na štirih različnih etažah, vse imajo kopalnico, skupnih prostorov pa ne, samo zanemarjeno dvorišče za zgradbo. In WI-FI dela. Sprejme nas starejša gospa, ki je od začetka malce zadržana, potem pa se otopli in celo nauči nekaj slovenskih besed.
Odložimo prtljago in gremo raziskovat po sončni ulici, ki je polna značilnih hiš in lepo urejenih vrtov.
Ob pol petih pride prva skupina k nam
in z enonadstropnim avtobusom se odpeljemo v središče mesta. Posamezna karta stane 1,70 funta, nočna tri funte, prodajajo pa tudi dnevne, tedenske, mesečne. Seveda se povzpnemo na vrh avtobusa, da imamo lepši razgled. Izstopimo na mostu North Bridge, ga prečkamo in zakoračimo na živahno ulico Princes Street. Hoteli, trgovine, vhod v železniško postajo Waverley, ljudje posedajo po tratah, prisluhnemo Škotu, ki v kiltu igra na dude,
pred nami pa je že spomenik Siru Walterju Scottu. Ta škotski pisatelj, pesnik, biograf, kritik, urednik, zgodovinar in folklorist je živel od leta 1771 do 1832 in ga najbolj poznamo po zgodovinskih romanih iz Škotskega Višavja je s svojimi deli ponesel sloves Škotske po svetu. Spomenik v obliki stolpa je visok 61,11 metra in ima več razglednih ploščadi, najvišjo dosežemo po 288 stopnicah. Na njem je poleg Scottovega še 68 kipov oseb iz njegovih del, škotskih kiparjev, pesnikov in pisateljev, zraven pa še tri živali.
Foto: Nevenka Vahtar.
Ne povzpnemo se na spomenik, se pa pred njim slikamo.
Spustimo se v čudovite vrtove Princess Street Gardens, kjer občudujemo rododendrone krasnih barv.
Med vrtovi in hribom z gradom teče več tirov železnice, mi pa nadaljujemo ogled s trgom Grassmarket.
Tu je veliko lokalov in trgovin in nekateri se odločijo za večerjo v restavraciji, nekaj pa nas raziskuje zanimiv trg in ulice okrog njega, tudi slikovito, ki vodi proti gradu. Mimo frančiškanskega pokopališča (Greyfriars Kirkyard) prodiramo proti ulici Royal Mile.
Seveda se ustavimo pri kipu psička Bobbyja, ki naj bi 13 let spal na grobu svojega umrlega gospodarja, nočnega čuvaja, na tem pokopališču. V starosti 16 let pa naj bi potem leta 1872 poginil.
Na ulici Royal Mile se vedno kaj dogaja: domačin v kiltu igra pred sodiščem na dude, glasbenik malo naprej ubira novejše ritme.
Royal Mile (Kraljeva milja) je zaporedje cest, ki tvorijo glavno ulico skozi stari del Edinburga. Kot nam pove že ime samo, je Royal Mile dolga eno škotsko miljo, kar je v metričnem sistemu 1609,344 metrov. Ime Kraljeva milja je treba vzeti dobesedno, saj je to ulica škotskega kralja, ki povezuje dve središči zgodovine na Škotskem: edinburški grad in dvorec Holyrood. V zgodovini pogosta priča umorov in drugih pretresljivih dogodkov je danes mešanica turističnih trgovin in okrepčevalnic ter pubov in zgodovinskih atrakcij. Prav tako pa je glavno središče vsakoletnih edinburških festivalov.
Z avtobusom se peljemo domov, pri Miri in Nevenki igramo karte, malo po deseti pa je čas za počitek.
Mostovi v megli, v meglicah pohod; sonce nam sveti na poti drugod.
Skupaj s poslanci in cvetjem lepo: ogledi nam mesta od rok res gredo. Ti hojladrija ...
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar