Na planinskem izletu, ki se zgodi vsako tretjo sredo v mesecu, nas danes pot vodi v strogi rezervat Bijele i Samarske stijene, ki leži jugovzhodno od naselja Mrkopalj na področju Velike Kapele (1175 hektarov).
http://www.rasip.fer.hr/gorski_kotar/tekstovi_i_price/bijele_i_samarske_stijene
Gorski Kotar ni ravno blizu, zato začnemo hoditi šele okrog poldneva. Že z avtobusa si ogledujemo to težko prehodno kraško področje z apnenčastimi stenami različnih oblik in dolinami vmes. Najbolj se čudimo temu, kako lahko na taki podlagi zraste toliko drevja. Edina voda tu je deževnica. Predstavljali smo si, da hoja ne bo preveč težavna, saj ni velike višinske razlike. Pa smo se ušteli: gor, dol, gor, dol..., pa pretikanje med skalami, plezanje ob pletenici, klinih ali kar prosto: velik izziv. Povzpnemo se tudi na najvišji vrh (1335 metrov), se spustimo do planinske koče in zavetišča, v sosednji dolini najdemo slonovo brado (medvedi so očitno vsi pobegnili pred nami) in kapelico. Nenavadnih oblik, ki burijo domišljijo, ni ne konca ne kraja. Planinski vodnik Stane iz Kanižarice, ki je že naš stari znanec s preteklih pohodov, in vodniki našega društva se zelo trudijo za našo varnost. Kljub temu pa dve pohodnici izvajava neke vrste akrobacij, jaz celo poskušam s salto nazaj, ko mi spodrsne na vlažni skali. K sreči me tisti za mano prestrežejo, ena planinka celo tako prizadevno, da si poškoduje roko. Jaz čutim udarec na zadnji plati, pa nekaj prask imam tudi; ne morem pa si zamisliti, kje bi lahko pristala moja glava in vse ostalo, kar se je navadno drži. Upam, da se bo tudi pri drugih dveh vse ugodno končalo. Na povratku se ustavimo še na ravnini, ki jo krasi četa okamenelih partizanov. Nenavaden spomenik, ki nas spominja na leto 1942, ko je tu v snegu končalo svoje življenje veliko borcev. Vračamo se spet preko Vinice, Črnomlja in Novega mesta. Kljub temu, da zdajle sedim bolj na robu stola, je bil to lep dan z bogatimi vtisi.
Gorski Kotar ni ravno blizu, zato začnemo hoditi šele okrog poldneva. Že z avtobusa si ogledujemo to težko prehodno kraško področje z apnenčastimi stenami različnih oblik in dolinami vmes. Najbolj se čudimo temu, kako lahko na taki podlagi zraste toliko drevja. Edina voda tu je deževnica. Predstavljali smo si, da hoja ne bo preveč težavna, saj ni velike višinske razlike. Pa smo se ušteli: gor, dol, gor, dol..., pa pretikanje med skalami, plezanje ob pletenici, klinih ali kar prosto: velik izziv. Povzpnemo se tudi na najvišji vrh (1335 metrov), se spustimo do planinske koče in zavetišča, v sosednji dolini najdemo slonovo brado (medvedi so očitno vsi pobegnili pred nami) in kapelico. Nenavadnih oblik, ki burijo domišljijo, ni ne konca ne kraja. Planinski vodnik Stane iz Kanižarice, ki je že naš stari znanec s preteklih pohodov, in vodniki našega društva se zelo trudijo za našo varnost. Kljub temu pa dve pohodnici izvajava neke vrste akrobacij, jaz celo poskušam s salto nazaj, ko mi spodrsne na vlažni skali. K sreči me tisti za mano prestrežejo, ena planinka celo tako prizadevno, da si poškoduje roko. Jaz čutim udarec na zadnji plati, pa nekaj prask imam tudi; ne morem pa si zamisliti, kje bi lahko pristala moja glava in vse ostalo, kar se je navadno drži. Upam, da se bo tudi pri drugih dveh vse ugodno končalo. Na povratku se ustavimo še na ravnini, ki jo krasi četa okamenelih partizanov. Nenavaden spomenik, ki nas spominja na leto 1942, ko je tu v snegu končalo svoje življenje veliko borcev. Vračamo se spet preko Vinice, Črnomlja in Novega mesta. Kljub temu, da zdajle sedim bolj na robu stola, je bil to lep dan z bogatimi vtisi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar