Zadišalo je že v nedeljo, ko naju je s prijateljico Ljubico sonce zvabilo na Brezovico v okolici Boštanja. Tako lepo je tam, da sva pohod včeraj popoldne ponovili in se pri nabiranju kostanja malo sončili in malo senčili, odvisno od tega, kje so bila kostanjeva drevesa.
Danes pa sva se za nabiralništvo odločili še s Tilčko, le lokacija je bila tokrat drugje. Ob pol osmih na vlak do Brega, potem pa proti Razborju, prijetni vasici pod Lisco. Iz oblakov narahlo prši, ljudje še ne odpirajo dežnikov, pa ne veš, ali jih nimajo, ali pa se jim ne zdi vredno loviti ravno vsake kapljice. Tudi medve vztrajava brez odprtih dežnikov in zmagava: rosenje poneha in dopoldne sva deležni celo nekaj nežnih sončnih žarkov. Do najinega cilja je treba nekaj časa po asfaltirani cesti, to meni ne diši in, če se le da, hodim po kakšnem peščenem ali travnatem robu. Bolj mi je všeč pot, ki zavija na levo v gozd, čeprav je kmalu kar zoprno strma. Potem pa se skoraj zravna in na obeh straneh so kostanjeva drevesa. Na prvi pogled ni kaj dosti plodov, ko pa pobrskaš s palico, se med listjem odkriva pravo bogastvo. Za orientacijo, kam se splača kreniti, pade kakšna ježica in vrečke so kmalu polne. Za okras in kulinarične užitke se pojavijo še dežnikarice s prekrasnimi vzorci na klobukih, kdo jih ne bi bil vesel. Ocvrte so meni najboljše. Kaj pa kostanj? Lahko je pečen ali kuhan. Dovolj ga je tudi za skrinjo, da bo kdaj zadišalo po njem tudi pozimi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar