Lep jesenski ponedeljek in devet pohodnikov na poti proti jugozahodu Slovenije. Gremo pogledat, kakšne barve je na Kraškem robu navadni ruj, ta do tri metre visoki grm, ki zarašča zapuščene travnike in uspeva tudi v zelo težkih razmerah.
Del Kraškega roba smo obiskali že spomladi, še veliko nam ga je ostalo, saj se razteza od Trsta pa do Učke, njegove stene pa so do 120 metrov visoke. Danes se napotimo čisto do meje s Hrvaško, pri cerkvici nad Sočergo parkiramo kombi, potem pa se začne pravo uživanje. Hodimo po robu, po travnikih, se pretikamo med skalami, pogleda pa ne moremo umakniti od žarečih barv ruja. Vijoličasta, rdeča, oranžna, rumena, zelena - vse se prepleta in z barvo trav, borov, brinov, hrastičev ustvarja prekrasno paleto. Na desni se odpira dolina z vasmi proti hrvaškemu Buzetu, na levi se pne še eno pobočje razlitih barv. Ko se spustimo pod stene, šele prav dojamemo veličino spodmolov in naravnega mostu. Tudi malica v takem okolju je pravi užitek.
Nad nami pa ravno prav toplo jesensko sonce in tu in tam rahlo pihljanje vetra. Počasi je treba nadaljevati pot in se obrniti nazaj. Spustimo se v dolino proti naselju Smokvica, kjer si zelo prizadevajo za ohranitev in oživitev življenja v njem. Potem pa je spet treba v hrib med nove vzorce živopisane narave. Ob poti nas spremlja preprosti križev pot, na vrhu pa se naš krog sklene: spet smo pri kombiju. Približno štiri ure smo se veselili ob teh čudesih narave in na poti domov nam je v očeh in spominu še vedno lesketal ruj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar