24. 08. 11

Jezersko in Velesovo - 23. 8. 2011

Ob šestih zjutraj je na sevniški avtobusni postaji kar živahno: vinogradniki so namenjeni na sejem v Radgono, upokojenci pa smo se tokrat odločili za Gorenjsko. Ne mudi se nam preveč, zato se krepčamo s kavo v Trebnjem in s prigrizkom še na postajališču Voklo. Mimo Kranja se vozimo med slikovitimi naselji z mogočno kuliso gora. Občudujemo hiše, ki so bogato okrašene z rožami, na poljih pa se razveselimo velikih površin ajde, ki je s svojimi drobnimi belimi cvetovi pobelila njive. Zavijemo v ozko dolino ob reki Kokri in se po neštetih ovinkih in mostovih dvigamo proti Jezerskemu. Prelepa dolina v okviru visokih gora je to, ki jo je oblikoval ledenik. Ta se je umaknil pred deset tisoč leti in za sabo pustil jezero. Prvi naseljenci so bili v teh krajih že v prvem tisočletju, zelo stara pa so bila tudi pribežališča za potujoče trgovce in menihe. Leta 1348 štiridesetdnevni potres razrahlja južno pregrado in voda iz jezera začne odtekati. 
Današnje umetno Planšarsko jezero v obliki srca spominja na tiste čase - in pa ime kraja. Pomembna je gradnja ceste v 16. stoletju, od 17. stoletja dalje pa načrtno izsušujejo ravnice. Razvije se kmetijstvo in prebivalci se v glavnem sami oskrbujejo. Sledi obdobje fužinarstva, v 19. stoletju začnejo prodajati cenjeni les jezerskega macesna. V času habsburške monarhije se začne razvijati turizem, ko sem začne prihajati češka gospoda - lastniki tovarn v Kranju. Pod mogočnimi Kočnami nam še danes nudi gostoljubje Češka koča. Kraj se dobro razvija po prvi svetovni vojni, po drugi pa se ljudje selijo v Kranj, kmetijstvo nazaduje, nekatere kmetije propadejo. Včasih je Jezersko imelo status zdravilišča z zelo ugodno klimo. Skoraj dvajset let je tu delovala bolnica za očesne bolezni, leta 1982 pa so jo ukinili. V zadnjem času ljudje bolj ostajajo na kmetijah, razvija se turizem, v novonastali občini živi okrog 700 prebivalcev.
Izstopimo pri Planšarskem jezeru in kar takoj malicamo, da bi imeli dovolj energije za načrtovane podvige. Čaka nas masunjak, značilna jed, za katero so ajdovo moko zakuhali v kislo smetano. Pa še prav dober kruh je bil za zraven. V dveh skupinah potem krenemo na oglede. Vodita nas mlada animator in animatorka podjetja Feel Green. Saj smo se počutili zeleno, ampak, zakaj naj bi bilo to v angleščini? 
Naša skupina se najprej sprehodi ob jezeru, potem pa napoti k Moji hiški na višini 940 metrov nad morjem, kjer nam zeliščarka Mija Murovec prikaže predenje s kolovratom. Pokusimo okusne likerje in spet malicamo: skuto, jelenovo salamo, zaseko, pecivo. Tudi kupimo lahko pletene stvari iz volne, likerje, med... Čas med klepetom in poskusi dela na kolovratu hitro mine in treba je naprej do Jenkove kasarne. 
Ta spada med najstarejše stavbe v tem kraju. Mogočno zavetišče za popotnike, ki ga je pred leti skoraj uničil požar, je zdaj obnovljeno in spremenjeno v kmečki in planinski muzej. Prijazna oskrbnica s ponosom kaže predmete iz življenja svojih starih staršev in staršev, posebnost pa je soba, ki ima na stenah mnoge napise in podpise popotnikov iz 16. stoletja v latinskem, nemškem in italijanskem jeziku. Pogled nam potuje po lepo pokošenih travnikih, čredi krav in vencu gora, ko se po jesenovem drevoredu spuščamo k Šenkovi domačiji. 
To je edinstven primer ohranjene jezerske kmečke naselbine, ena izmed prvih svobodnih kmetij v tej dolini iz 16. stoletja, mogoče celo najstarejša. Poleg ostalega cvetja jo krasijo tudi gorenjski nageljni. 
Mimo cerkve Svetega Andreja se vračamo k jezeru, kjer imamo še dovolj časa za pijačo in počitek. 
Zanimivosti na naši poti pa še ni konec: zavijemo v smeri proti Cerkljam na Gorenjskem, skozi naselje Velesovo, obiskali pa naj bi cerkev Marijinega oznanjenja in samostan Velesovo. Ta pa ni v vasi z istim imenom, ampak v naselju Adergas. Čisto nemško zveni: "An der Gasse" (na ulici) ali "An dem Gras" (na travi, trati) sta verjetni razlagi izvora. Sem so namreč leta 1238 prišle nemško govoreče nune plemiških družin iz okolice Dunaja z bogatimi dediščinami, ustanovile samostan dominikank s cerkvijo in kupile posestva. Turki so samostan porušili, ohranjen pa je romanski Marijin kip iz topolovega lesa, ki je najstarejši v Sloveniji. Od srednjega veka naprej ga oblačijo v različne obleke glede na čas in praznike. 
Današnjo baročno božjepotno cerkev so gradili v letih 1732 - 1771, samostan pa ima le vzhodno krilo, simetrično zahodno ni bilo nikoli zgrajeno. Avstrijski cesar Jožef Drugi je samostan leta 1782 razpustil, cerkev pa je leta 1880 postala župnijska. Krasi jo sedem mogočnih slik mojstra Kremserschmidta (1718 - 1801), ki so jih med drugo svetovno vojno zazidali in tako skrili pred Nemci. Ob slikah so leseni kipi, ki izgledajo kot iz kamna, cerkev pa ima tudi štiri slike našega slikarja Metzingerja (1699 - 1759). Samostan je bil po drugi svetovni vojni nacionaliziran, leta 1993 pa vrnjen Cerkvi. Tu je župnišče, prostor za duhovne vaje in različna srečanja. 
Vse to nam prijazno razloži gospod župnik Slavko Kalan in poudari še eno posebnost: 25. marca zjutraj ob desetih sončni žarek posveti točno na Boga Očeta v oltarni sliki, popoldne ob petih pa na Marijo. Zapojemo še nekaj Marijinih pesmi in z molitvijo poprosimo za ozdravitev našega zvestega šoferja in sopotnika Ivana, ki je pred dnevi prestal operacijo. Petje se nadaljuje ob kozarčku, potem pa se spustimo še pod cerkev, kjer se v grobnicah spomnimo nekdanjih nun.
Zunaj je še pošteno vroče, ko zapustimo prijetno hladno cerkev, in se razgledamo po vasi. Pred cerkvijo je park z vodometom, hiše pa kar tekmujejo, katera bo imela več cvetja. Tudi stebre cestne razsvetljave do glavne ceste krasita po dve obešeni košari bujnih rož. Skozi Cerklje in mimo letališča Brnik se odpeljemo v Medvode na pozno kosilo. Kljub vročemu dnevu smo si znali najti hlad in osvežitev.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

17. 08. 11

Bolgarija 2011 - 1. 8. 2011

Spet se zbudimo prezgodaj za zajtrk in se sprehajamo okrog doma, občudujemo vztrajnost mame psice, ki skuša vzgojiti svoja dva mladička, jaz pa se naužijem gugalnice.
Ivan vestno pripravlja avtobus.
Po zajtrku se najprej odpeljemo do parkirišča pod spomenikom neznanemu junaku, kamor tuje delegacije polagajo vence. Po prvi svetovni vojni  so ljudje na Avali našli grob neznanega vojaka in mu postavili skromen spomenik. Od 1934 do 1938 so zgradili reprezentativni spomenik iz granita po projektu kiparja Ivana Meštrovića. Ima obliko mavzoleja s karijatidami - kipi žensk v narodnih nošah iz vse Jugoslavije. Pri gradnji so uporabili tudi material z dinamitom razstreljenega srednjeveškega gradu Žrnov, ki je včasih ščitil rudnik srebra v Ripnju. Povzpnemo se po stopnicah, ogledujemo kipe in ugibamo, od kod je kateri. Na nekaterih kamnitih blokih opazimo poškodbe, vendar baje niso iz zadnje vojne.
Vmes ob cesti vidimo tudi spomenik šestim vojaškim veteranom, ki so umrli v letalski nesreči 19. oktobra 1964, ko so prihajali na 20-letnico osvoboditve Beograda. Tako ima ta 511 metrov visoka vzpetina, ki leži 16 kilometrov jugovzhodno od Beograda, kar bogato zgodovino. Turki so ji nadeli ime Avala, kar naj bi po arabsko pomenilo pregrada ali ovira, lahko pa tudi golo brdo, saj so jo pogozdili šele v 19. stoletju. Leta 1859 jo je knez Miloš Obrenović zaščitil, leta 1936 je bila razglašena za narodni park. Danes je to zaščiteno področje s približno 600 rastlinskim vrstami, med katerimi so tudi posebne vrste zdravilnih rastlin. Poraščena je z naravnimi gozdovi in zasajenim borovim gozdom in Beograjčanom predstavlja eno najbolj priljubljenih sprehajališč.
Zapeljemo se še k Avalskemu televizijskemu stolpu, ki so ga po bombardiranju NATA 29. aprila 1999 obnavljali v letih 2005 - 2009. Stari stolp, ki je bil baje najvišja zgradba v Jugoslaviji, so postavili leta 1965. Sedanji je malo višji (204,68m), mi pa se zadovoljimo z razgledno teraso na višini 122,64 metrov, na vrh anten res ne bi plezali. Razkriva se nam čudovit razgled na gozd in naselja pod Avalo, sam Beograd pa lahko le slutimo v daljavi. 
Franci nam postreže z bolgarsko rakijo res na višini - še zadnji okusi preteklih dni.
Dobro jutro, Avala. Tu že skoraj sem doma.
Kalemegdan, Beograd, sem se vedno vračam rad.
Zdaj pa proti Beogradu (http://www.beograd.rs/cms/view.php?id=310)! Res veliko in zanimivo mesto z okrog dva in pol milijona prebivalcev. 

Najprej obiščemo hram Svetega Save, največjo pravoslavno cerkev v Srbiji in na Balkanu, ki so jo začeli graditi leta 1935, nadaljevali 1985, notranjost pa še vedno ni čisto gotova. Marmor, ki so ga uporabili, je iz Hotavelj. 
Na panoramski vožnji prepoznamo stavbo železniške postaje, hotel Moskva, tržnico..., med poslopji pa tudi težko poškodovane iz zadnje vojne. 
Na Kalemegdanu nas čaka dobrodošlica s pogačo in stomaklijo.  Je pa to še vedno priljubljeno sprehajališče, mizice za igranje šaha imajo svoje obiskovalce, največ pa nas občuduje pogled na izliv Save v Donavo.
Kmalu obe reki občutimo od blizu, saj se udeležimo dveurne vožnje po njiju. 

Razgled na bregove iz te perspektive je res enkraten, pa tudi kosilo in vzdušje ob njem.
Ladja nas odpelja tja, kjer Sava svojo pot konča,
v Donavo se spremeni, nas pri srcu zaboli.
Sava, gore naša reka, se pri Belem gradu steka.
Res mi lep je bil pogled, srce mi vriska spet in spet.
Naš vodič Boro jemlje slovo in še enkrat zapojemo: Zabučale gore, zašumeli lesi... . S pogledom na visoka Zahodna vrata pa se poslavljamo tudi od Beograda.
Vožnja proti domu mineva v delanju obračunov in razmišljanju o doživetem.
Franček, Janez in še kdo, kdaj bo 200 evrov šlo?
Nič nam ne bi blo hudo, če popust bi bil na to.
Bliža čas se za slovo, res je lušno nam bilo.
Hvala za trenutke te, hvala in na svidenje!
Pohodnice, pohodniki, tabor ste uživali. Bil varen je korak, bogat trenutek vsak!
Pohodniki, pohodnice, gore so neučakane: k sebi vable so, bilo nam je lepo!
Še vedno je ponedeljek, ko se pri Vebrovih razhajamo. Še dolgo v jutro razmišljam o tem, kako malo sem poznala Bolgarijo, čeprav sem bila tam za krajši čas že pred tridesetimi leti. Veliko podatkov je mogoče najti v vodnikih:
  • Država je več kot petkrat večja od Slovenije, obsega 110.910 kvadratnih kilometrov. Od vzhoda do zahoda meri 520 kilometrov, od severa do juga 330.
  • Razdeljena je na 28 okrajev (oblast) in 250 občin.
  • Leta 1998 je imela več kot osem milijonov prebivalcev, zdaj ocenjujejo, da jih ima samo še sedem. Krivo je izseljevanje zaradi ekonomskih razlogov in selitev okoli 300.000 Turkov v Turčijo. Štiri procente prebivalcev je Romov.
  • 85 procentov vernikov pripada bolgarski pravoslavni veri, Turki in Pomaki so večinoma muslimani.
  • V bolgarsko zgodovino so se vpisali Tračani, Grki, Makedonci, Rimljani, bolgarski imperij se je kosal z bizantinskim, od konca 14. stoletja naprej državo 500 let pokorijo Turki. 
  • Leta 1878 Bolgarija in Rusija premagata Turke in 60 procentov Balkanskega polotoka je bolgarskega, vendar se Zahodna Evropa zboji njene moči in ruskega zavezništva, zato pride Vzhodna Rumelia pod turško kontrolo. Šele leta 1885 je Bolgarija združena. Sledita balkanski vojni in prva svetovna vojna, v kateri je Bolgarija na strani Centralnih osi.
  • V drugi svetovni vojni je Bolgarija najprej nevtralna, potem napove vojno Veliki Britaniji in Franciji, noče pa je napovedati Rusiji. Car Boris III tudi noče predati okrog 50 tisoč Židov Tretjemu rajhu in leta 1943 umre v sumljivih okoliščinah en teden po obisku pri Hitlerju. Mogoče ga je ta dal zastrupiti.
  • Po padcu komunizma se v politično življenje aktivno vključi nekdanji kralj Simeon II.

Med svetovno znanimi Bolgari sta tudi filozofinja Julija Kristeva (http://en.wikipedia.org/wiki/Julia_Kristeva) in Nobelov nagrajenec za književnost leta 1981 Elias Canetti (http://sl.wikipedia.org/wiki/Elias_Canetti). Njegova dela so prevedena tudi v slovenščino. Bo treba v knjižnico, pa včasih prisluhniti tudi kakšni njihovi glasbi (http://en.wikipedia.org/wiki/Music_of_Bulgaria). Navsezadnje so eno njihovih narodnih pesmi izbrali za zlato ploščo, ki jo je NASA leta 1977 poslala s sondo v vesolje (podrobnosti). Kaj pa uspešni znanstveniki, športniki...?
O vsem tem je mogoče prebrati, se pozanimati, kaj poslušati, vendar zelo pomembno je, kar izkusiš na lastni koži: lepota gora, bogastvo cvetja, energija neizmernih  količin vode, nenaučena prijaznost ljudi... In to nam bo ostalo v spominu! Ste prikimali? Res? To vendar pri Bolgarih pomeni: NE!
Več posnetkov:
Video:








16. 08. 11

Bolgarija 2011 - 31. 7. 2011

Vse je spakirano in lahko odrinemo proti domu. Nekaj časa se vozimo po že znanih poteh, ob cesti naletimo na stojnice s sadjem in takoj smo za nabavo. 
Kaj je lepšega kot kupovati sadje sredi velikih sadovnjakov. Mimo Nove in Stare Zagore se peljemo proti Plovdivu. Spet se vrstijo polja s sončnicami in žitom, nekaj je tudi koruze. Okolica Plovdiva je vrt Bolgarije: tu gojijo zelenjavo, videli pa smo tudi riževa polja. 
Na poljih se pojavijo grički do 250 metrov nadmorske višine ("tepe") in na njih ter obeh bregovih reke Marice drugo največje mesto v Bolgariji - Plovdiv (http://en.wikipedia.org/wiki/Plovdiv), ki ima okoli 340 tisoč prebivalcev. Glavni griči so trije, poleg tega pa še štirje manjši. Tako to najstarejše stalno naselje v Evropi leži na sedmih gričih. Eden izmed njih je Nebet tepe (Grič molitve) z razvalinami tračanske naselbine iz 5000 let pred našim štetjem. Ljudje pa so tu gotovo živeli že tisoč let prej. Kraj je pogosto menjal imena, z gospodarji pač. V 4. stoletju pred našim štetjem pridejo sem Grki, potem Rimljani, od katerih je ostal še vedno dobro ohranjeni amfiteater iz 2. stoletja. 
Še danes ga uporabljajo za prireditve in lahko sprejme pet do šest tisoč gledalcev. Nekaj je tudi ostankov akvadukta za vodo iz Rodopov, pa tudi stadiona za 30 tisoč ljudi in tekmovanja v metanju diska, kopja, mečevanju, teku in rokoborbi. V srednjem veku so se kot vladarji izmenjavali Bizantinci in Bolgari, v 14. stoletju ga osvojijo Turki. Leta 1878 postane glavno mesto avtonomne turške pokrajine Vzhodna Rumelia, 1885 pa pripade Bolgariji.
Avtobus parkiramo na velikem parkirišču pri modernem kipu z vodometom in peš krenemo proti staremu mestu. 
V daljavi na levi vidimo grič s spomenikom ruskemu vojaku, ki se je proslavil v vojni Bolgarije proti Turkom. Na drugem gričku je utrdba z uro, veliko je zelenja, novo se meša s starim. Na glavni ulici je veliko zgradb z zanimivimi fasadami, pogosto pa naletimo tudi na moderne kipe in inštalacije. Med njimi nas je posebno pritegnil kip moškega, ki prisluškuje, pa slikarja z velikim okvirjem, da se lahko postaviš vanj kot slika. Na mestu nekdanjega stadiona je zdaj gradbišče, mi pa zavijemo na grič, kjer je skoraj vsaka zgradba kulturni spomenik. Okrog 150 jih je. 
V katedrali Svete Device Marije iz leta 1844 smo priča poroki ne več rosno mladega para, ki gotovo ni pričakoval, da bo imel toliko svatov. 
V glavnem lepo restavrirane hiše bogatih trgovcev iz časa bolgarskega preporoda (19. stoletje) so zdaj galerije, muzeji ali restavracije. 
Hitimo mimo rimskega amfiteatra, pokukamo pa tudi v derviški samostan iz začetka 19. stoletja in cerkev Svetega Konstantina in Jelene. Kako znajo Bolgari združiti zgodovino in sedanjost, je dobro vidno  iz primera Borisa Hristova (1914 - 1993). Da je bil ta, verjetno največji basist vseh časov (http://www.youtube.com/watch?v=AHcjb0n-3oU), rojen v Plovdivu, na to nas opozarja spominska plošča; o njem pa lahko  razmišljamo zraven v prijetnem starinsko opremljenem lokalu s teraso. 
Vrniti se moramo in jaz uspem samo še kupiti sladoled z ogromnimi tremi kepicami, ki ga zaračunajo tako, da ga stehtajo. Prebrisano!
V Plovdivu se poslovimo od naše bolgarske vodičke Marijane, se ji zahvalimo za njeno pomoč in ji še zadnjič zapojemo: O, Marijana, draga naša Marijana, tebe ču čekat ja... .
V predmestju se vozimo mimo velikega razstavnega prostora in kongresnega centra. Predvsem sta znana spomladanski tehnični sejem in jesenski tekstilni.
Nazaj od morja črnega dolga cesta nas pelja.
V Plovdivu bi uživali, a naprej se nam mudi.
Nekaj časa se cesta še vije po ravnini, potem pa se vozimo med hribi z mešanimi gozdovi in na enem izmed postajališč še zadnjič v Bolgariji malicamo ter zapravimo preostale leve. Ko zapuščamo Bolgarijo, nam Boro postreže s svojo statistiko: skupaj smo na turah dosegli 8705 metrov in kar 3360 višinske razlike ter prehodili 71 kilometrov. Prevozili pa od Beograda do Beograda približno 2200 kilometrov. Okrog sedmih zvečer končamo postopek na bolgarsko - srbski meji in kar naenkrat je ura šele šest. Čudni so ti časovni pasovi. Ivan naznani prihod v Srbijo s posnetkom trubačev, mi pa še enkrat doživljamo slikovito cesto s predori ob Nišavi. Na naslednjem postajališču najdemo slovenske gore list, ki tu upravlja gostišče. Slovence pa res najdeš vsepovsod. Vožnjo proti Avali si krajšamo tudi s petjem: pravi pevski maraton je to s pesmimi od A do Ž, pa še kakšno za povrh. Med petjem dobimo sms - Jelka in Drago, ki žal nista mogla z nami, pišeta:
Zbudi se nekaj v človeku: hrepenenje, otožnost in radost, ker nekdo misli nate. 
Ene čebelice za naju, prosim.
Takoj jih zapojemo ob Markovi spremljavi.
V planinskem domu Čarapićev brest nam tekne večerja, spanje pa malo moti kapljanje vode s strehe. Od kod neki se je vzela, saj sploh ni deževalo?
Več posnetkov:
Video:

15. 08. 11

Bolgarija 2011 - 30. 7. 2011

Ob našem prihodu pred dvema dnevoma je imel zrak 30 stopinj, voda pa 24; danes zrak 32, voda 28. Ni preveč vroče, ker lepo pihlja. Sploh pa je prijeten jutranji sprehod po plaži, ko še ni gneče, pa tudi po 7 do 10 levov (3,5 do 5 evrov) ne pobirajo za ležalnik ali senčnik. 
Po zajtrku se počasi sprehodimo mimo sosednjih hotelov in po glavni ulici s trgovinami do pošte. Končno oddam razglednice - gotovo zadnja v skupini. 
Spet imamo priliko pokukati proti Slančevemu bregu, pa tudi v kakšno trgovino.
Čudimo se javnim telefonom, ki morajo imeti zraven živega operaterja ali operaterko in je njihov delovni čas zato omejen. Premamijo nas slastne marelice in kava na prijetni kavarniški terasi, kjer nam dovolijo odigrati tudi nekaj partij kart. Z igranjem nadaljujemo pred hotelom, kamor se že vračajo kopalci s plaže. Jaz računam spet na plavanje v bazenu, ampak mi dobro obveščeni povedo, da je bazen od sosednjega hotela in se mi nimamo pravice kopati v njem. Ampak, če se delaš Francoza oziroma Francozinjo...
Danes imamo v hotelu kosilo namesto večerje in spet se osvežimo s hladno juho tarator. 
Večerjamo pa v etno vasi Zlati sod v naselju Bata. Za turiste so pripravili neke vrste kmečko okolje z značilno opremljeno bolgarsko hišo s predico in tkalko, nekaj kozami in golobi, osliček pa prevaža otroke na vozu. 



Mogoče je tudi ustvarjati pri lončarju, se preobleči v značilne bolgarske obleke, kaj kupiti v trgovini. 
Sprejme nas dekle v narodni noši s kruhom in soljo, potem pa je na vrsti še rakija.
Gostinski prostor sprejme nekaj sto gostov in je prijetno urejen okrog odra. 
Posoda je keramična z značilnimi vzorci in neverjetno, koliko krožnikov s solato lahko pritovori natakar. Sledijo juha, glavna jed in posladek, vmes pa se lahko malo sprehodimo naokrog. 
Posebnost je glede vina: z vrči lahko hodimo k trem sodom po njega po mili volji. Natočiti je mogoče belega ali rdečega in presneto veliko si upajo, verjetno ne gostijo pogosto Slovencev in Slovenk. Drago zelo dobro skrbi za našo mizo.
V zabavnih igrah nas častno zastopa Franc, ki z metlo in žogico vozi slalom, nazaj pa jezdi na metli. Njegov tekmec je Slovak in igra ima tudi vzgojni namen: vsi prisotni lahko ponovijo, da Slovenija in Slovaška nista ista država. Plesati začnejo otroci, pa jim naša skupina kmalu pokaže, kdo je močnejši in bolj izurjen. Seveda pa vse prekašajo plesalci in plesalke narodnih plesov, da niti ne omenjam plesa na žerjavici. Glede zadnjega nas posebej opozorijo, naj česa podobnega ne poskušamo doma. Vzdušje na plesišču je res razigrano in spletajo se mednarodne povezave. 
Etno selo, to pa to: res mednarodno je blo.
Po žerjavici in tleh ples se skriva v nogah vseh.
V avtobusu se prešernost nadaljuje, vse pa razveseli tudi Boro s petjem starogradskih pesmi. Že ob prvem srečanju nas je presenetil, ker je zapel Zabučale gore, zdaj pa nam je vožnja v hotel kar prekratka. 
Več posnetkov:
Video:

Bolgarija 2011 - 29. 7. 2011

Zbudimo se v Nesebarju (http://en.wikipedia.org/wiki/Nesebar) ob Črnem morju. Naselbina je obstajala že v času Tračanov 3000 let pred našim štetjem, kot grška kolonija je bil pomemben trgovski center, Rimljani, Bizantinci in Bolgari se menjujejo kot gospodarji, 1453 ga zavzamejo Turki. Čeprav v tem času nazaduje, ohrani svoje arhitekturno bogastvo in ga še obogati v času bolgarskega preporoda (19. stoletje) z gradnjo tipičnih lesenih hiš. Nekaj let pripada Vzhodni Rumeliji, po letu 1886 pa Bolgariji. Od začetka 20. stoletja se razvija v obmorsko letovišče z novim in obnovljenim starim delom, ki je pravi muzej na prostem in pod zaščito UNESCA.
Zajtrk si je treba zaslužiti: nekateri plavajo, drugi se samo sprehajamo po mivki in uživamo v svežini jutranjega zraka. V hotelu si sami postrežemo s hrano in pijačo, jaz sem med tistimi, ki jim je najbolj všeč sočna lubenica. Dodati pa je potrebno še kaj bolj konkretnega: čaka nas ogled mesta.
Konec leta 2009 je imel Nesebar okrog 12 tisoč prebivalcev. Sprehodimo se po novejšem delu mesta s številnimi trgovinami, potem pa po nasipu v stari del, ki je bil včasih otok (850 krat 300 metrov). 
Na levi se nam odpira pogled na Slančev breg (Slanchev Bryag) - letovišče ob osem kilometrov dolgi plaži z okrog sto hoteli, 600 kavarnami, restavracijami in trgovinami. Prava turistična industrija! 
Na desni so naši hoteli in nekaj sto metrov dolga plaža z ležalniki in senčniki. Na nasipu nas pozdravi stari mlin na veter, ob vhodu pa ruševine tračanske (3000 let stare) utrdbe in zvoki dud. 
Pred dva tisoč leti se je dvignila gladina Črnega morja, zato je veliko starih ostankov pod vodo. Včasih je bilo na tem otoku okrog 80 cerkva in kapel, tudi danes jih je verjetno največ na svetu glede na število prebivalcev. 

Gremo mimo cerkve Svetega Janeza Krstnika iz desetega stoletja, na ogled se nam ponujajo ruševine bazilike Svete Sofije iz 5. - 6. stoletja, občudujemo cerkev Kristusa Pantokratorja iz sredine 14. stoletja. 
To je značilna zgradba z vodoravnimi pasovi belega kamna in rdeče opeke, s slepimi loki na stebrih, keramičnimi diski in rozetami. Zelo lepo na pogled. 
Prijetne so tudi stare lesene hiše, ki jih navadno radodarno obrašča vinska trta. 

Nekaj časa še sledimo vodiču in vodički, potem pa se porazgubimo po trgovinicah, kjer kar mrgoli spominkov: keramika, med, vino, pletenine, kvačkani in pleteni namizni prti, rožno olje in izdelki iz njega... 
Valovi, veter, mivke čar - to vse bil je Nesebar.
Mlin na veter, cerkev kup, trgovin pa za obup.
Na senčni terasi si privoščimo kavo, potem pa iščemo kaj značilnega za pod zob. V samopostrežni restavraciji odkrijemo osvežujočo hladno juho iz jogurta s kumaricami - tarator (http://en.wikipedia.org/wiki/Tarator), h kateri gre odlično zeljanica. Za konec sprehoda sledi hladno pivo in sladke marelice ob igranju kart pred hotelom. 
Z balkonov se res odpirajo krasni razgledi, zato izrabim gostoljubje desetega nadstropja za nekaj posnetkov. 
Po večerji še sprehod po plaži. Nekateri se hrabro borijo z valovi in mivko, baje je nekdo celo na glavo skakal v vodo in zaglavil v sipino, meni pa ni preveč za take hece. Ob desetih v miru odplavam nekaj krogov v bazenu pri hotelu, na koncu pa preberem, da plavanja v njem ne priporočajo po pol devetih zvečer. Le zakaj - pri vseh tistih lučeh in največji globini manj kot meter in pol! 
Več posnetkov:
Video: