13. 06. 17

Vandrovci in Poljska - 31. 5. 2017

Zbudim se ob petih in umijem pri pipi s tekočo vodo. 


Zajtrk: Jožica nam ob svojem domačem čaju postreže še z življenjskimi resnicami. 


Ob sedmih odhajamo iz simpatične vasi Waniewo in župnik nas pride pozdravit in nam želet srečno pot. Pade nekaj kapelj in, ko se pošalim, da je to verjetno blagoslov, on poudari, da nebo joče, ker odhajamo. Nekaj nad sto kilometrov nas čaka do naslednje točke: po ravni cesti med zelenjem, ob drevoredih in vetrnih elektrarnah. Pred vasjo Białowieża se dlje časa vozimo skozi gozd, v katerem je na tleh puščenih veliko podrtih smrek: podrtih naravno ali z motorno žago. Naselje ob reki Narewki, ki ima danes okrog tri tisoč prebivalcev, je začelo nastajati v 15. stoletju, ko se je poljski kralj zatekel sem pred kugo in zgradil leseni lovski dvorec. Bil je bele barve in po eni varianti naj bi vas dobila po njem ime "beli stolp", mogoče pa po ogolelih deblih orjaških dreves, ki se svetijo kot beli stolpi. Zober je bil že takrat dragocena divjad in lov nanj je bil izključno privilegij kralja. V 16. stoletju bi človek, ki bi ubil zobra brez kraljevega dovoljenja, tvegal celo smrtno kazen. Področje je bilo razglašeno za lovski rezervat, zaradi manjšanja površine gozdov (pridobivanje železove rude, oglarjenje) pa je bilo tudi število teh živali vse manjše. Da bi to preprečili, so celo odstranili vse plenilce zobrov: medvede, volkove in rise. Leta 1888 je lastnik celotnega pragozda postal ruski car in dal tu postaviti carjevo vas Białowieska Polana s palačo, upravnimi poslopji, hlevi in drugimi zgradbami, ki jih je obdal z velikim parkom. Začetki narodnega parka Białowieski Park Narodowy, ki danes obsega 10 517,27 hektarov, segajo v leto 1921, ko je po prvi svetovni vojni in nemški ter ruski zasedbi področje spet pripadlo Poljski. Med drugo svetovno vojno je gozd nudil zavetje poljskim in ruskim partizanom, Nemci pa so ob umiku uničili celotno carjevo vas, ostal je samo guvernerjev dvorec, zdaj najstarejša zgradba v parku in izobraževalni center.
Ustavimo se pred enim izmed vhodov v park ob stojnicah s spominki in turistično agencijo. Uslužbenec dobro govori angleško in se čudi, da nimamo rezervacije za voden ogled  strogo zaščitenega področje Orłówka. Vendar malo potelefonira in uredi stvari: štirje se lahko priključijo skupini za štiriurni ogled ob enajstih, ostali v dveh skupinah imamo lahko triurni ogled ob pol petih. V skupini je lahko največ 12 ljudi, vodenje stane 344, oziroma 258 zlotov na skupino. Če bi želeli videti zobre v divjini, bi morali na pot kreniti pred zoro s svojim ali najetim vozilom, vodič pa za šest oseb in šesturni ogled računa 660 zlotov. Zraven je treba prišteti še ceno vstopnice za park (6 zlotov, 3 za otroke in upokojence).
Mi, ki imamo ogled parka popoldne, se odpeljemo iskat kamp, ki ga kmalu najdemo, le vhod vanj je malo ozek za naš avtobus. Potem se zapeljemo do rezervata za zobre, do katerega s parkirišča pešačimo nekaj sto metrov po gozdni cesti. Vstopnina za otroke in upokojence je pet zlotov, sicer deset, ogled pa nam vzame približno eno uro. Živali so tu v polnaravnem okolju z veliko prostora, s hrano pa jih privabijo dovolj blizu obiskovalcem. 







Občudujemo jelena in nekaj košut, divjo mačko, divje prašiče, losa, risa, volkove, veliko je tarpanov - poljska pasma konj. Ti so v divjini izumrli že v 19. stoletju, konji z njihovimi značilnostmi: odpornostjo na mraz in ostre pogoje življenja pa so ostali na nekaterih kmetijah vzhodne Poljske in jih od leta 1936 načrtno vzgajajo.



Najbolj nas seveda zanimajo evropski bizoni - zobri, ki jih je v rezervatu okrog 30. V divjini jih je bilo leta 1915 še 785, leta 1919 pa so ubili zadnjega. Leta 1929 so kupili dva zobra, drugo svetovno vojno jih je preživelo 17, leta 2008 pa se lahko pohvalijo s 456 zobri v poljskem delu in 364 zobri v beloruskem delu gozda Białowieża. Zober lahko doseže skoraj tono teže, pa se hrani samo s travo, živi povprečno 20 let, samice pa 25. Z njimi je povezana tudi vrsta vodke, pri destilaciji katere uporabljajo posebno vrsto trave, ki jo menda morajo polulati zobri. 



Nagledamo se teh nenavadnih živali, potem pa se z avtobusom zapeljemo skozi okoliške vasi do nekaj kilometrov oddaljene meje z Belorusijo. Mejni prehod z lepimi lesenimi poslopji, mi pa se samo obrnemo in vrnemo v park. 
Dovolj časa imamo za ogled negovanega parka, kjer je bila nekdanja carjeva vas. 


Ribnik, nekdanja guvernerjeva palača, okrog katere je veliko informativnih tabel in modernih skulptur zobrov in že so tu prve kaplje dežja. Ostali se vrnejo k avtobusu, jaz pa nadaljujem ogled pod dežnikom. Samo kratka ploha, potem se sprehodim mimo opečnatih zgradb, ki so včasih služile za nastanitev turistov, zdaj pa so prazne. 


Zato pa je v novi zgradbi direkcije narodnega parka hotel z restavracijo. Tu je tudi muzej, v katerem si ogledam razstavo fotografij in prikaz nekdanje carjeve vasi, 


povzpnem se tudi na razgledni stolp, na voden ogled pa nimam volje čakati. 



Pri enem izmed izhodov iz parka pridem do velike pravoslavne cerkve Svetega Nikolaja, ki pa je zaradi renoviranja ni mogoče obiskati. Škoda: imela naj bi edinstveni ikonosta iz kitajskega porcelana. Vrnem se k avtobusu, kjer čaka malica, v bližini je tudi lokal, v kotu parkirišča lepo vzdrževano stranišče - nič nam ne manjka. Prva skupina se vrne z ogleda, zdaj bomo kmalu na vrsti tudi mi. Vodič nas najprej popelje po parku, ki ga že poznam, in razloži zgodovinske podatke. V direkciji kupimo vstopnice za park in ena izmed redkih neprijaznih Poljakinj na tej poti mi hoče zaračunati enajst kart, namesto devet.


Pot nadaljujemo preko velikega travnika do vhoda na strogo zaščiteno področje, kamor lahko greš samo z vodičem. 



Lepe gozdne poti, zanimiva drevesa, nekatera so stara tudi 400 let in več, vodič nas opozarja na luknje od velike in male žolne, stara podrta drevesa, ki so vir novega življenja. Na enem delu je veliko čemaža, od živali pa spoznamo predvsem komarje. V gozdu je tudi spomenik žrtvam druge svetovne vojne, med drevjem pa se nam na vzpetini pokaže velika zgradba obmejne policije. Tu smo samo pet kilometrov oddaljeni od meje z Belorusijo in, ker je narodni park v obeh državah, prehodi za pešce in kolesarje niso komplicirani. 
V kamp se nekako zrinemo, treba je celo obsekati nekaj vej. 

Foto: Vinko Šeško.
Večerjamo ob svečkah, se otepamo komarjev, predvsem pa polnimo baterije na vseh mogočih vtičnicah. Bojlerji so pretočni, zato varčujemo s toplo vodo. Z Nevenko nekaj časa igrava karte in dežurava pri sanitarijah in polnilcih baterij, ob pol enajstih pa tudi midve odideva spat.

Park bil od carja, zdaj tudi je naš, če le zanj časa vzeti si znaš.
Pragozd in zobri, živali še več, komarjem pa mi smo neskončno res všeč. Gremo v daljine ...

Video:




Ni komentarjev: