13. 06. 17

Vandrovci in Poljska - 28. 5. 2017

Nedelja se začne z lepim sončnim jutrom in obilnim zajtrkom. Dežurni gredo iskat kruh, s tremi sovandrovkami pa krenemo v mesto. 


Pri ribiških ladjah ponujajo ulov, me pa kar mimo njih in gusarskih ladij v središče mesta. Prileže se malo posedanja v parku, potem pa moramo poiskati stranišče. Javno je zaprto, zato krenemo v slaščičarno, kjer ponujajo skutino pecivo, meni pa zadiši jabolčna pita. Zanjo in za nesladkani kompot (ki je značilen za Poljsko) plačam osem zlotov (dva evra), pa še kavo z mlekom dobim za povrh. V bližini odkrijemo velik šotor z neverjetno veliko malimi neumnostmi - kar nekaj jih stane samo en zlot. No, večje tudi kaj več. Vsaka najde nekaj stvari zase, predvsem pa odkrijemo velik dežnik v barvah mavrice, ki bi bil primerno darilo za Pavlo in Francija, ki v teh dneh vandranja slavita rojstni dan. Dodobra prebrskamo tudi majhno delikatesno prodajalno, kjer odkrijemo obširno ponudbo vodke, pa tudi vloženega sadja, namazov ... Ugotovimo, da take trgovine res odpirajo v turističnih krajih v petek in svetek ob devetih, zvečer pa je ta odprta celo do enajstih. Domačin se nas z radovednostjo ogleduje in po angleško komentira, da nas nič ne razume, čeprav oboji govorimo slovanski jezik. Tudi mi Poljake zelo malo razumemo, s pomočjo nasmehov in rok pa gre lažje. Glavna ulica se imenuje Kościuszki, verjetno po Tadeuszu Kościuszku, ki je bil veteran v poljski in ameriški vojni za neodvisnost v letih 1765 in 1794. 



Široka ulica z dvema vrstamo mladih dreves okrasnega gloga, vmes pa obeležja z odtisi rok znanih pojskih osebnosti. 


Pot nas potem pelje proti moderni cerkvi Apostola Jakoba, pred katero je v zelenju tudi njegov kip, sicer pa je to ena izmed točk Jakobove poti, označena z značilno školjko. 


V cerkvi, ki je nabito polna, nekaj ljudi pa je tudi pred cerkvijo, ravno poteka maša s krstom. Začuda kar razumemo molitve in v cerkvi smo ravno v času podajanja rok in tako se rokujemo z domačini tudi mi. Med mašo ljudje ubrano pojejo in veliko poklekajo. Kar 90 odstotkov Poljakov je rimo-katoliške veroizpovedi, 75 procentov je aktivnih katoličanov, ki javno izpovedujejo svojo versko pripadnost: predvsem zelo častijo Marijo. Sicer pa je to dežela verske tolerance, kjer najdejo svoje mesto tudi pripadniki judovske, pravoslavne in protestantske veroizpovedi. 


Sprehodimo se do parka, kjer počivamo in prisluhnemo zvonovom bližnje Marijine cerkve, ki so jo zgradili leta 1683. Še starejša pa je bila cerkev Svetega Nikolaja, katere ostanki so v pesku sipin stare zasute Łebe. 


Tudi tu je cerkev polna, veliko je mladih ljudi, ob spremljavi kitare in projeciranem besedilu  poje zbor enotno oblečenih mladih, ki jim dirigira nuna. 


Preko parka sta železniška in avtobusna postaja. Nekaj zvez dnevno je za Gdansk in tudi Varšavo, kamor se voziš pet do sedem ur. 


Stranišča na postaji so zaprta, zato pa je pred njo plastično. Taka stranišča so nam bila dobrodošla na mnogih postajališčih in parkiriščih in kar urejena so. Pri vhodu v kamp so odprli prodajalno s spominki, tisto z živili pa šele polnijo. Očitno se počasi začenja sezona tudi tu na severu. 


V kampu uživa vsak po svoje. Meni ni do počitka, izkoristiti želim dan do konca: pomalicam in se napotim proti  Łebskemu jezeru. 


Oči počivajo na zelenih površinah mahu in borovničevja med bori, 


v gozdu pa najdem tudi staro evangeličansko pokopališče. V Rąbki na pomolu ni ladjice, dva prijazna fanta, ki sta v bližini  za informacije, pa mi razložita, da odpelje ob pol štirih. To bi bilo zame prepozno. 


Muzej pa je odprt samo za skupine. Pošteno plačam vstopnino za park (tri zlote za upokojence in otroke, sicer šest), si kupim res dober sladoled za sedem zlotov in vkrcam na odprto vozilo na električni pogon, ki me za 15 zlotov v 15 minutah pripelje do sipin. Bingljam z nogami čez zadnjo stranico, se sladkam in domislim: mogoče pa je ladjica na drugem koncu. Takoj se z vozilom za naslednjih 15 zlotov vračam in voznika prepričam, da me spusti dol na pomolu. Čudi se, ker nisem izkoristila niti polovice vožnje in si verjetno svoje misli o neumnih turistkah. 


Imam srečo: ob pomolu je res privezana ladjica, ki je očitno čakala samo mene, čez pet minut že plovemo. Osem zlotov za 25 minut vožnje in doživela sem tudi to posebno jezero. Na ladjici so osnovnošolski otroci, ki so na desetdnevni šoli v naravi, tudi drugod smo srečevali veliko takih skupin. Učiteljici znata samo poljsko in rusko, pa se vseeno nekako sporazumemo, uspem jim celo zaupati, da je Melanija iz Sevnice. Otroci so sicer radoživi in radovedni, ampak disciplinirani: poberejo vse odpadke, vstanejo s sedežev šele, ko jim spremljevalci to dovolijo. 


Nanje čaka turistični vlakec, jaz pa se nazaj v kamp odpravim peš in ponovno uživam ob pogledu v gozd, odkrijem pa tudi kapelico Svete Barbare, ki je posvečena 650-letnici kraja Łeba. 


Še zadnje kosilo v tem krasnem kampu in zabavne pripombe ob ploščicah v sanitarnih prostorih, ki so položene postrani in proti desni se ogledala večajo. Okrog pol devetih zvečer se ob 22 stopinjah odpravimo na pot. Spet vozimo skozi neskončne predore drevja, ob zelenih poljih žita z rumenimi vzorci oljne ogrščice, veliko je tudi vetrnih elektrarn. V naseljih je le malo luči, izgleda, da ljudje hodijo zgodaj spat, jutri je nov delovni dan. Gori tudi samo nekaj cestnih razsvetljav, ne opazimo niti vsiljivih osvetljenih reklam. Malo pred polnočjo se ustavimo na parkirišču s plastičnim straniščem ob blokih v naselju Hel na istoimenskem polotoku. Lahko noč, bil je to dolg dan!

Sprehodi, lokali in maši kar dve, je danes nedelja, saj vsak to že ve.
Sonce na nebu in veter v laseh, sladoled v roki, da slajši je svet. Gremo v daljine ...

Video:






Ni komentarjev: