19. 06. 17

Šmohor, Malič, Zgornja Rečica, Huda Jama - 19. 6. 2017

Lepo sončno jutro in nas osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica v dveh avtomobilih na poti proti Šmohorju. Prvi postanek za kavo že v Radečah, potem pa skozi Zidani Most v Laško. Še kar naprej skozi Spodnjo Rečico in po vijugasti cesti med zelenimi travniki in gozdovi prav na Šmohor. 


Bomo danes sploh kaj hodili? 


Zazremo se proti Savinjski dolini, potem pa le krenemo peš proti Maliču. 40 minut nam obljubljajo do vrha. Hodimo po cesti, kjer smo edini obiskovalci, no, pa ne dolgo. Nasproti se pripelje Mirin stric z lovskim plenom in odličnim "jegrom". Nekam dolgo ga poskušamo: steklenica gre najprej na levo, potem se vrne, pa spet zgreši smer ... 


Ko se cesti priključi strma pot iz Laškega, tudi mi začnemo ubirati bližnjice: malo gor, pa spet dol, vse skupaj ponovi. Desno strmina, da se zgroziš, levo občasno kakšna jasa v obliki pokošenega travnika. Sicer pa mogočne bukve in gosta trava kot podrast. 


Med drevjem se kaže že tudi stolp na Maliču. 




Na vzletišču se nam odpre krasen razgled na Laško, Spodnjo Rečico, Lisco, Veliko Kozje, na obzorju še Gorjanci ... Klopi sicer gostoljubno vabijo, ampak mi rinemo v hrib na 936 metrov nadmorske višine. 


Pri stolpu izkoristimo mizo in klopi za zgodnjo malico, čeprav nihče še ni prav lačen. Da se izognemo strmim spustom, se odločimo za povratek po cesti, le zadnjo bližnjico izkoristimo zdaj, ker smo jo prej zgrešili. 


Ta je zaradi mogočnih bukev še posebno zanimiva. 





Pri novogradnji na Šmohorju se povzpnemo na hribček za še lepši razgled, potem pa gremo mimo mogočne votle lipe še k planinskemu domu, ki pa je ob ponedeljkih zaprt. Navdušeni smo nad ureditvijo okolice in otroškimi igrali, ki jih tudi malo preizkusimo. Veliko zdržijo! 



Mi sicer ne izpolnjujemo prvega pogoja o starosti uporabnikov, zato pa drugega gotovo, saj je vsak izmed nas imel sedem spremljevalcev starih nad 18 let.




Z avtomobiloma se spustimo spet v dolino in zapeljemo še v Zgornjo Rečico k zanimivi cerkvi Blaženega Antona Martina Slomška, ki so jo zgradili v letih 1936-39 v Plečnikovem slogu. 





Sprehodimo se po pokopališču, potem pa obiščemo še Mirino teto in uživamo v lepo urejenem okolju.



Ob cesti nazaj proti Laškemu se odločimo še za skok k Hudi Jami, postojimo pred spominsko kapelico: vsak v svojih mislih glede smisla prekopavanja žrtev. 
Pred odhodom domov še osvežitev v lokalu in s klepetom zaključimo to lepo dopoldne.

Video:


Ni komentarjev: