8. 06. 17

Vandrovci in Poljska - 23. in 24. 5. 2017

Dekle, zakaj tajiš, da z nami si želiš? Po očkah se pozna, da b' rada vandrala.
In ona je sama rukzak pr'pravla, gojzerje obula, hajd na potep!
         Tud' fantič ti tajiš, da z nami si želiš. V očeh jaz vidim ti, kaj ti srce želi. 
         Rukzak na rame, noter salame, zraven še p'jače, hajd na potep! 
(Melodija: Dekle, zakaj tajiš)


Pri Vebrovih v Orešju nad Sevnico je spet živahno: iz avtomobilov v avtobus vlačimo neverjetne količine prtljage. Razporejamo jo na pograde, sedeže, police nad njimi, polnimo prtljažni prostor: skratka - urejamo si naš "hotel na kolesih" z 20 sedeži in toliko  ležišči na pogradih, priročno kuhinjo in zalogo hrane. Smo vandrovsko usmerjeni planinci in planinke  iz Brežic, Krškega, Senovega, Radeč, Rimskih Toplic, Laškega, Kranja in Sevnice in v organizaciji Planinskega društva Lisca Sevnica se odpravljamo na skoraj dva tedna dolgo pot po narodnih parkih Poljske. Skrben planinski vodnik, iznajdljiv organizator in odličen fotograf Vinko Šeško ima vse niti v rokah in ob enajstih, ko naj bi se začeli vkrcavati, smo že skoraj gotovi. Odhod - ob polnoči.

Ko vandrovci se na pot podamo: to je to, to je to, to je to, to, to.
Ko vandrovci se na pot podamo, sonce greje nas toplo.
                    Če tudi noč je, al dež al toča: nič zato, nič zato, nič zato, to, to.
                    Če tudi noč je, al dež al toča, mi sonce v sebi nosimo.
Po cestah ravnih in po ovinkih: zdaj na pot, zdaj na pot, zdaj na pot, pot, pot.
Po cestah ravnih in po ovinkih, uživamo mi vsepovsod. (Melodija: Bella ciao)

Veselo si zapojemo za začetek prvo kitico naše tokratne pesmi po melodiji Veselo v Kamnik:

Velik pred enajsto se zbiramo že, vrag si ga vedi, kaj nosimo vse.
Je polnoč odbila, na pot se mudi, veselo se s pesmijo trudimo vsi.
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine: na Poljsko in še drugam, 
Vinko bo povedal kam.

Kmalu sledi uspavanka:

Vandrovci, lahko noč, vsak naj mirno spi! 
Prijetne sanje, varen sen, naj sonce nas zbudi!
(Melodija: Irena, lahko noč)

Na meji pri Šentilju nas nihče ne vznemirja, zamenjamo šoferja, potem gre večina spat na pograde, nekateri pa vztrajajo pri ogledih video posnetkov o Poljski, njihovih narodnih plesih in jeziku. Težka bo - še najbolj razumemo: Na zdrowie! Tudi jaz malo dremam in malo spremljam pot. Že budnim sopotnikom in sopotnicam kot dežurna ponudim jagode kot spomin na dobrote doma ter vodko in krompirček, da bi se navadili na poljsko hrano.

V Avstrijo, Češko in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej! 
Na nebu bo sonce in veter v laseh, radost in sreča v srcih nas vseh. 
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine: na Poljsko in še drugam, Vinko bo povedal kam.
(Melodija: Veselo v Kamnik)

Pri Dunaju dežuje, okrog šestih zjutraj prečkamo avstrijsko-češko mejo, 


kmalu zatem pa si pri kraju Mikulov (okrog 50 kilometrov do Dunaja in približno toliko do Brna) privoščimo zajtrk s pogledom na mogočni grad. Oči pa si lahko spočijemo na zelenih poljih in vinogradih. Slikovite hribčke okoli Brna krasita cvetoča akacija in bezeg, med žitna polja pa se je dobesedno razlila rumena barva: ogromne površine oljne ogrščice so to, ki jo menda napačno imamo za oljno repico. 


Ti neverjetno raznoliki vzorci in barvne kombinacije se potem ponavljajo še skoraj po celi Poljski in na povratku po Slovaški. Ob vsej tej lepoti se ustavimo na bencinski črpalki, kjer je uporaba stranišča zastonj, pa še napise za odpiranje vrat hitro  pogruntamo: SEM - TAM.


Malico v obliki slastnega Marijinega zavitka polepšajo še pogledi na grme cvetočega gloga, veter razpihuje oblake in obsije nas sonce. Temperatura na poti je od 13 do 15 stopinj. 


Foto: Vinko Šeško.
Izkoristimo priliko in Emanuelu voščimo za minuli rojstni dan.

Drugi vince pijejo, šnops in liker, mene s kokto silijo, ker sem šofer.
Zdaj na pot brez nezgod, šofer, srečno pot! Ko domov boš zavil, pri ljubci boš počil.

Vebrov bus je super vuz, hotel je to ta pravi. 
Emanuel zaklad je naš, medaljo mu pripravi.   
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!

Vozimo se skozi manjša naselja in malo večje kraje: Česká Třebová, Rychnov, Nové Město se nam zdi čisto domače, malo pa smo v skrbeh, ko se prebližujemo kraju Náchod. Mejo bi skoraj spregledali, šele, ko zagledamo menjalnico in cene v zlotih, se zavemo, da smo na Poljskem. Ne moremo pa spregledati lepot in urejenosti prvega mesta takoj pri meji, to je Kudowa-Zdrój, eno najstarejših zdravilišč v Poljski in v Evropi. Od tod začenjamo Pot stotih ovinkov (Szosa Stu Zakrętów) - cesto po sveže zelenih gozdovih s praprotjo. Prihajamo v Narodni park "Mizne gore" (Park Narodowy Gór Stołowych), področje, zaščiteno od leta 1996, ki se razteza v dolžini 42 kilometrov po Poljski in Češki in je del Sudetov. Vsebuje več zanimivih skupin skal, ki jih erozija oblikovala v peščenjaku. Nas najbolj zanimata področji Błędne Skały in Szczeliniec Wielki. Ker mora avtobus 12 ur počivati, moramo najti čim bolj ugodno parkirišče in že na prvem nam je jasno, da ne bomo mogli obiskati obeh željenih ciljev. Odločimo se za značilno goro z navidezno ravno površino na vrhu in najvišjo točko v teh gorah Szczeliniec Wielki (919 metrov). Odpeljemo se do raztresenega naselja Karłów, ki ima okrog 50 prebivalcev, nekaj lokalov in manjših nastanitvenih objektov. Po drugi svetovni vojni so nemške prebivalce od tu izselili. Za vhod na parkirišče pri direkciji parka je avtobus previsok, zato poiščemo privatni park, v bližini katerega dokončujejo gradnjo lepih lesenih hišk. Oskrbnik zna samo poljsko, k sreči pa je v bližini francoski zakonski par: ona zna nemško, soprog poljsko, med seboj se pogovarjata francosko, slovenski jezik je pri tem dogovarjanju že četrti. Dogovorimo se, da lahko avtobus ostane parkiran za 30 zlotov (za en evro dobite štiri zlote), če bomo odpeljali res zgodaj zjutraj, sicer bi morali plačati za dva dni. 


Obujemo gojzerje, vzamemo palice (oboje nam na poti še kako pride prav) in se ob pol treh odpravimo na goro. Obetajo nam, da bomo za obisk rabili tri ure. Če smo hodili kaj več, smo pač dlje uživali. Ob cesti je veliko stojnic s spominki in prigrizki: siri, namazi. 


Na začetku vzpona stojijo informativne table, dovolj pa je tudi plastičnih stranišč. Okrog nas mrgoli mladih šolarjev in srednješolcev. Kasneje izvemo, da je konec maja in v začetku junija čas za šole v naravi, ki trajajo tudi deset dni. Na goro vodi 680 stopnic, ki so jih zgradili že v 18. in 19. stoletju in kasneje popravljali. Na levo gre pot navzgor, po desnem delu je povratek v dolino. 


Kar lepo se vzpenjamo, med skrivenčenimi drevesi se pojavljajo velike skale, vmes je veliko borovničevja, najdemo tudi nekaj brusnic. V glavnem je ob stopnicah in poti še močna ograja. 


Skale so res nenavadnih oblik: zajec, kokoš, kamela ..., na nekaterih rastejo šopi borovničevja. 





Prehodi so ponekod ozki, potem se prostor spet razširi in tu si privoščimo malo počitka in okrepčila s pijačo. 





Zadnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Ko pridemo do lepe koče, močno piha veter, vendar se ne damo veliko motiti ob uživanju v razgledih na polja in gozdove v dolini, ki se kot pisana preproga razprostirajo pod nami. Na povratku plačamo vstopnino za narodni park: polna cena je sedem zlotov, ker smo upokojenci, plačamo tri. Navadno je za mladino in upokojence polovična cena, tu pa so jo še malo zmanjšali, da je manj drobiža. 




Z razgledišča spet občudujemo razgled, potem pa se napotimo na področje globokih razpok. 



Ena od njih je Hudičeva kuhinja: sto metrov dolga in 20 metrov globoka globel, v kateri je zaradi nizkih temperatur in velike vlažnosti skoraj celo leto sneg in led. Poljski vodič se dolgočasi ob skupini otrok, ki jih vodi, pa še malo nam razlaga, tudi to, da se ozračje segreva in se zadnja leta ta sneg hitreje stopi. Dobro je treba paziti na korak, ker so tla spolzka, prehodi na ponekod zelo ozki. 




Drugi posnetek je delo Sonje Kostevc.
Spet smo na razgledišču, potem pa na tako ozkih prehodih, da se je treba prebiti skozi nje v čepečem položaju, jaz pa se spustim kar na vse štiri.




Po stopnicah se spet strmo spustimo v dolino, kjer malo raziskujemo ponudbo za turiste in se smejimo ob izrazu "filet s kurczaka", ker cz Poljaki berejo kot č. Na jedilnem listu je bil pač piščančji file, kaj smo si pa mi predstavljali?

Milkina kuhna ta je kakor v hotelu, kar si človek poželi, ona ima v delu. 
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
(Melodija: Mi smo mi, fantje vsi)

Milka Požun je mojstrica kuhanja v izrednih razmerah. Tudi tokrat nam pričara okusno juho, za posladek pa še slastne potičke.


Mrzlo je vse bolj, pa še piha, zato ne postavljamo zložljivih miz in stolov, ampak si iščemo prostor v avtobusu, na njegovih stopnicah, na bližnji ograji ... Kljub temu nam gre jed v slast. Štiri najbolj strastne kartašice si manjšo mizo prenesemo v prvi del avtobusa in nekaj časa igramo karte. Še pred deveto pa vse premaga spanec.

Dež je na poti in sveže prav vse: zeleni so griči, rumeno polje,
stopnice in skale res čudne so te, prehodi za suhe - Mizne gore. Gremo v daljine ...

Video:






Ni komentarjev: