13. 06. 17

Vandrovci in Poljska - 29. 5. 2017

Zjutraj ob pol petih sonce, kasneje se skrije. Parkiramo na mirnem parkirišču s plastičnim straniščem ob blokovskem naselju v mestu Hel



Vstanem ob šestih, zajtrkujemo in gremo po enem izmed dohodov na obalo odprtega morja. Vinko je že vse raziskal. 



Po lepo vzdrževani poti pridemo na sipine, po morju pa verjetno v Gdansk pluje velika potniška ladja. Brodimo po pesku, pridemo do začasnega lokala na sipinah, vendar še nismo nič žejni. 


Proti koncu rta beremo razlago na informativnih tablah in naletimo na ostanke bunkerja iz druge svetovne vojne. Takih ostankov je na polotoku Hel še zelo veliko, do njih peljejo posebne označene poti. 


Polotok je kot 35 kilometrov dolg jezik v Zalivu Gdansk. Povprečno je širok 300 metrov, na najožjem mestu le 100 metrov, na koncu, kjer je mesto Hel, pa se razširi na tri kilometre. Do 17. stoletja je tu bil niz otočkov, ki so jih nanosi peska povezali. Od leta 1772 do 1919 je pripadal Prusiji in Nemčiji z 93 procenti nemškega prebivalstva, po prvi svetovni vojni ga je prevzela Poljska in močno utrdila v vojaške namene (tri tisoč vojakov). Leta 1939 so ga ne enem mestu razstrelili in spremenili v otok, vendar so ga Nemci vseeno okupirali, imeli tu bazo za urjenje podmorniških posadk in obdržali vse do 14. maja 1945 - še šest dni po kapitulaciji. Na polotoku se je zvrstilo okrog sto tisoč nemških vojakov. Po vojni je Poljakom še vedno pomenil veliko v obrambnem smislu in so ga utrjevali, od leta 1996 pa je vojska obdržala le malo območja zase, drugo je predala civilistom.


Na skrajnem koncu rta je spomenik, ki spominja na mitološka bitja, ki naj bi živela na tem področju. Sicer pa je bila naselbina Hel na koncu istoimenskega polotoka, ki ima danes okrog pet tisoč prebivalcev, prvič omenjena leta 1198, do 13. stoletja pa je vas postala važno središče za trgovino s slaniki. Tekmovala je celo z Gdanskom, ki pa je sčasoma postal pomembnejši. Prvotno je mesto ležalo kilometer in pol stran od današnjega, zaradi erozije se je moralo v 15. stoletju umakniti na varno. Leta 1417 so zgradili protestantsko cerkev Svetega Petra, zavetnika ribičev, ki je kot najstarejša zgradba na polotoku danes ribiški muzej. Konec 19. stoletja dobi ribiško pristanišče in status morskega letovišča. Pomembna je izgradnja železnice do celine leta 1922, dobro cesto pa dobi polotok šele leta 1960. 


Danes je turizem v razmahu: sipine, bori, peščene plaže, laboratorij življenja v morju, zavetišče za tjulnje, marina, vodni športi, ostanki vojaških utrdb, muzeji. Ugodne so prometne zveze z vlakom, avtobusom in trajekti do Gdanska. Zaradi preobremenjenosti razmišljajo o omejevanju števila obiskovalcev.


Mimo še obljudenih vojaških objektov pridemo do industrijskega dela ob pristanišču, ki je precej zanemarjen. Kljub temu je ob zanikrnih stavbah zrasel kamp ličnih lesenih hišic. 


Na obali Gdanskega zaliva je zasidranih kar nekaj plovil, 



mi pa se pri ribiškem muzeju v nekdanji cerkvi ob spomeniku spomnimo zavetnika ribičev Svetega Petra. 


Glavna ulica je sestavljena iz slikovitih hiš z zanimivo ureditvijo, za oglede zavetišča za tjulnje in plaže na tej strani pa nam zmanjka časa. 



V novejši cerkvi prisluhnemo litanijam in si ogledamo postaje križevega pota okrog nje. Potem pa se mimo novejših stanovanjskih blokov vrnemo k avtobusu in pripravimo za odhod. Na polotoku je še nekaj manjših naselij s ponudbo za turiste (kiterje, windsurferje), nas pa najbolj zanima tisti najožji del, kjer je od odprtega morja do morja v zalivu samo sto metrov. 




Tu je prostora le za železnico, cesto in ozek pas zelenja na obeh obalah. No, na strani proti zalivu se skriva še kar široka tlakovana pot za kolesarje in pešce med samimi grmi šipka, ki je začel odpirati dišeče cvetove.
Ob potepanju po tem delu Poljske ne smemo pozabiti, da tu živijo Kašubi - manj znana manjšina Zahodnih Slovanov z značilnim jezikom, ki je le toliko podoben poljskemu, da ga Poljaki skoraj ne razumejo. Okrog 50 tisoč ljudi ga še govori, predvsem so to starejši, in neka babica je izjavila: "Ne dovolj nemško za Nemce in ne dovolj poljsko za Poljake." Poleg jezika ohranjajo svoje običaje, značilne vzorce tkanja in vezenja, obrti, arhitekturo. Uspešno so se upirali ponemčevanju. Poljaki so z njimi še slabše ravnali, jih pripisovali zgodovini, vendar je njihova kultura še vedno živa.
Na poti vidimo veliko gloga, jerebike, španskega bezga, javorja. Ob postanku za nabavo v Lidlu pade nekaj kapljic, vendar nič hujšega. Mimo Gdanska je nekaj avtoceste, sicer pa gradbišča zanjo, naselja s enakimi tipskimi hišami, veliko enakimi bloki. Vmes se oči lahko spočijejo na zelenih poljih z rumenimi lisami. Prečkamo reko Wislo. Južno od Gdanska smo blizu meje z Rusijo - 20 kilometrov od enklave Kaliningrad. 


Sredi dneva se ozračje ogreje na dvajset stopinj in mi si privoščimo polurni postanek za malico v naselju Pieniężno v bližini železniške postaje. Pristopi starejša mamica in nas nekaj sprašuje. Pa kaj, ko je nič ne razumemo. Ponujene hrane in pijače pa tudi noče sprejeti. Nadaljujemo pot po cestah skozi drevorede, 


vse več je tudi štorkljinih gnezd, v vasi Szczurkowo jih je baje več kot ljudi. Vidimo tudi odcep za kraj Święta Lipka, z znano božjepotno baročno baziliko. 
Vozimo se po Mazuriji, pokrajini ki ima nekaj tisoč jezer in jezerc, vidimo celo eno veliko s pravo marino. Vmes pa travniki, pašniki, nekaj živine.
Po želodcih nam že pošteno kruli, avtobus pa mora stati 45 minut. 


Nikjer ni primernega postajališča ali parkirišča, pa zavijemo kar pred  drevesnico in vrtnarijo Kuczyńscy v naselju Rajgród. Ker se na veliko ukvarjajo z urejanjem okolja, si predstavljamo, da bomo med kupi kamenja in drugega gradbenega materiala našli tudi kakšen skriti prostorček za odtočit. Pa nas prijetno preseneti lastnik, ki nam dovoli na parkirišču pred trgovino skuhati večerjo, odpre sicer že zaprto trgovino, da lahko uporabljamo stranišče in natočimo vodo. V bližini je ribnik, obkrožen z rumenimi perunikami, in človek celo prižge slap, ki se steka vanj. V pogovoru izvemo, da kar veliko potuje in pozna tudi hrvaško morje. 


Kaj hitro je pripravljen slan krompir, popečeni kotleti, zraven še solata, pecivo, pijača. Za romantiko skrbijo prižgane svečke v posodicah s kamenčki. Vse lepo in prav, če ne bi imeli nepovabljenih gostov - nadležnih komarjev. Gostitelju se zahvalimo s steklenico vina, on pa nam podari steklenico vodke. Pa naj še kdo reče, da je gostoljubnost Poljakov samo fraza.
Že pred postankom smo iskali cesto za Biebrzański Park Narodowy in sicer področje Grzędy. Pri tem postanku dobimo natančna navodila in kmalu prodiramo po ozki cesti med polji in po redkih gozdovih. Ko že mislimo, da smo zašli, se znajdemo na travnatem parkirišču v bližini lovske koče. Plačljivo je in v smešnem tonu grozi opozorilo tudi v angleščini tistim, ki bi hoteli pobegniti brez plačila, s posebno ponudbo: dvojno ceno. Koča je zavita v temo, v bližini pa je v enem poslopju še luč. Tu redijo konje, tudi za terapijo, ženska pa nam nekako dopove, naj se zjutraj oglasimo v lovski koči. Kolikor ob soju baterij lahko vidimo, so okrog parkirišča informativne table, večje pokrito zavetišče z mizami in klopmi, kakšnih sto metrov stran pa tudi dvojno stranišče na štrbunk. Malo naprej je še travnik za kampiranje s še enim zavetiščem. Tekoče vode ni, komarjev pa kar mrgoli. Nekako se jih ubranimo in odidemo spat.

Po Helu v sipinah zdaj brodimo vsi, vojaške utrdbe, vojaki: ti, ti!
Dišeči je šipek in dolga še pot, pri domačinu gost je gospod. Gremo v daljine ...

Video:














Ni komentarjev: