13. 06. 17

Vandrovci in Poljska - 25. 5. 2017

Ob pol petih zarohni motor avtobusa, vsi hitimo odtočit, potem pa večina nazaj na ležišča. Ko se ob petih odpeljemo, me zanima, kakšno je nadaljevanje Poti stotih ovinkov (Szosa Stu Zakrętów). Še naprej vodi po sveže zelenih gozdovih, vsa drevesa, ki so najbliže cesti pa imajo belo-rdeče lise: za opozorilo, v bistvu pa je to tudi poljska zastava. Odhajamo v najvišji del Sudetov, to so Krkonoši - greben, ki poteka od vzhoda proti zahodu in tvori mejo med Poljsko in Češko. Gozdovi na tem področju, kjer je bilo veliko termoelektrarn na premog, so bili močno poškodovani zaradi kislega dežja. Od leta 1990 je emisij manj, ampak gozd se le počasi obnavlja, nekateri nprebivalci pa imajo resne težave z zdravjem. Velik del pogorja je v obeh državah zaščiten, na Poljskem je bil leta 1959 ustanovljen Karkonoski Park Narodowy. Prvi prebivalci Krkonošev so bili lovci na zaklade in rudarji, ki so iskali zlato, srebro, dragocene kamne in rudo, danes sem zahaja vse več turistov: pohodnikov in pozimi smučarjev, pa tudi obiskovalcev zdravilišč. V bistvu je to eno najbolj tradicionalnih turističnih območij v srednji Evropi, turisti so sem zahajali že v 18. in 19. stoletju, med njimi je bil tudi Goethe. Iščemo najugodnejše ceste do naselja Karpacz, ki je primerno izhodišče za vzpon na Śnieżko s poljske strani. Zapeljati se moramo celo preko češkega ozemlja in končno prispemo v to turistično zelo razvito in lepo urejeno mesto z okoli pet tisoč prebivalci, ki je leta 1960 nastalo iz več vasi in se s hoteli, trgovinami in lokali razteza v dolžini sedmih kilometrov. Mi se ustavimo na parkirišču v bližini skakalnice, ki pa je ne uporabljajo več. 



Dokončno se prebudimo ob zvokih pesmi Lepo je v naši domovini bi mlad - tudi po srcu mlad. Včasih je bi 25. maj Dan mladosti. Privoščimo si zajtrk in pripravimo nahrbtnike za pohod na najvišji vrh v Krkonoših in na Češkem - Śnieżko (1603m). Uslužbenec na parkirišču nam zaračuna 40 zlotov, polovična vstopnina za park za upokojence je tri zlote, nasvet za vzpon po rdeči poti je pa zastonj. 



Obljubi nam tri ure hoje in ta najprej poteka po gozdni cesti z rahlim vzponom. 


Na 1002 metrov nadmorske višine stoji koča Nad Łomniczką, ki je brez elektrike in v njej ni mogoče prenočiti. 


Od tu se s kamni tlakovana pot vije med vse bolj redkim drevjem in borovničevjem. 



Na levi se začnejo odpirati pogledi na strmino Śnieżke, na kateri je videti veliko poškodovanega drevja, proti vrhu pa je gola površina, na kateri so pred nekaj generacijami posekali gozd in je ne uspejo več pogozditi. Vreme je tu zelo spremenljivo in višje lege so pogosto zavite v gosto meglo. 


V povprečju je Śnieżka vsaj deloma skrita v megli ali oblakih kar 296 dni na leto, danes pa se nam vrh tu in tam le pokaže. 


Po kovinskem mostu prečkamo slapove Kaskady Łomniczki in se še bolj zagrizemo v strmino. 



Da zajamemo sapo, nam pride prav tudi postanek pri spominskem obeležju žrtvam gora, potem pa smo kmalu pri planinskem domu Dom Śląski na višini 1400 metrov. 


Obiskovalcev kar mrgoli, veter pa neusmiljeno piha. No, vsaj meglo razganja. 


Beli mejni kamni nas spomnejo, da smo na meji, sicer pa nas do vrha čaka še 200 višinskih metrov. 


Odločimo se za strmo pot, s katere se odpirajo lepi razgledi na bolj položne pristope s češke strani. 


Prisopiham na vrh, ki je spet v megli, meteorološkega observatorija v obliki diska pa kljub temu ni mogoče spregledati. V njem je tudi okrogel prostor za obiskovalce z okrepčevalnico in prodajalno spominkov, v kateri je prodajalec oblečen v neke vrste pastirja. 

Foto: Nevenka Vahtar.

Malo si privežemo dušo, potem pa zunaj v spomin na Dan mladosti priredimo štafeto. Štafetna palica je v rdeče zavita steklenica žganja z rdečim svilenim nageljčkom, ki jo Sonja preda Vinku z besedami, ki jih je leta 1948 uporabil alpinist Joža Čop ob predaji štafete Titu:

»Da si mi čil in zdrav kot planinski kozel!«,

 vsi pa mu zapojemo:

Dragi Vinko, oj, dragi Vinko, ti obljubo damo,
da se s tabo, oj, da se s tabo še na pot podamo.
           Hvala tebi, oj, hvala tebi za trenutke zlate,
           da nas vodiš, oj, da nas vodiš čez gore, čez trate.
Res užitek, oj, res užitek vandranje je vsako,
prav posebno, oj, prav posebno rajžanje je tako.

Odločimo se tudi za novo vrsto pozdrava: Na vandranje - z Vinkom naprej! 



Zavijemo še v kapelo Svetega Lovrenca, kjer Franci doživeto zapoje Angelčka, poškilimo na drugo stran, kjer so Čehi zgradili moderno zgradbo pošte in zgornjo postajo kabinske žičnice, 



Zadnji posnetek je delo Sonje Kostevc.
potem pa se po položnejši poti spustimo do doma Śląski. Kljub gneči dobimo prostor pri mizah in malicamo. 



Za povratek v dolino izberemo črno označeno pot, ki je v bistvu široka cesta mimo zgornje postaje sedežnice. 

Foto: Vinko Šeško.
Vodi med ruševjem in z nje se lahko oziramo nazaj na vrh. 

 Foto: Nevenka Vahtar.

Ob njej najdemo kar velike zaplate snega, 


pripelje pa nas do spodnje postaje sedežnice in prodajnih kioskov, od koder do našega avtobusa ni več daleč. Pripravimo si kosilo, čas je tudi za igranje kart, ob pol sedmih pa se odpeljemo naprej. Vozimo se po gozdu s cvetočim čemažem, po zelenih dolinah z rumenimi lisami oljne ogrščice, potem pa ravnina, ravnina, ravnina ... Vožnja nas zaziblje v prijeten sen.

Poljska in Češka, potem pa nazaj:
Śnieżko na meji iščemo zdaj.
Megla in voda, zelenje povsod -
zdaj proti Warti kar hitro na pot. Gremo v daljine ...

Video:






Ni komentarjev: