13. 06. 17

Vandrovci in Poljska - 27. 5. 2017

Ob štirih zjutraj Vinko vstane in gre slikat sončni vzhod, vendar je megla. Jaz zaspim nazaj in se kasneje zbudim v lepo sončno jutro. 


Iz kampa se sprehodim na plažo, potem pa malo proti mestu. Vse je lepo urejeno in prijetno v jutranji svežini. 


V kampu in okoli njega je veliko cvetočih grmov in dreves. 


Med cvetjem mi je še posebno všeč posebna vrsta gloga Crataegus laevigata Paul's Scarlet z bogatimi rožnatimi cvetovi. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Ker moramo počakati, da ob devetih odprejo recepcijo, si pred zajtrkom privoščimo še raziskovanje kampa in v enem delu odkrijemo igrišče za odbojko na mivki, velik kup drv za taborni ogenj in naprave za fitnes na prostem, ki jih takoj preizkusimo. 


Pri sanitarnih prostorih pa se čudimo velikemu opozorilu o priklepanju koles. 


Po zajtrku pa čestitamo Pavli za rojstni dan in ji podarimo priložnostni šopek iz okolja: vejice s storži na drevesni skorji z mahom. Njeni domači keksi so pa res dobri!
Prijazni dekleti na recepciji zaračunata okrog 670 zlotov za dva dni bivanja 21 oseb na dveh kamp prostorih in priključitev na elektriko, kar se nam ne zdi veliko. Dobro znata angleško, sta za hece, nimata pa kaj veliko informacij o sipinah in jezeru, pa tudi prospektov in zemljevidov ne. Dobro, da imamo podatke iz svojih virov. 


Nam pa svetujeta, da gremo v park (Słowiński Park Narodowy) po obali in se tako izognemo plačilu vstopnine. Narodni park obstaja od leta 1967 in obsega 186,18 kvadratnega kilometra - 32,5 kilometrov obale Baltika, 



Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška (s samosprožilcem).
mi pa ob prijetnem šumenju morskih valov prehodimo okoli osem kilometrov. Med morjem in  Łebskim jezerom se razteza okrog 500 hektarov (5 kilometrov dolg in en kilometer širok pas) premikajočih se sipin, ki so visoke od 30 do 40 metrov. Veter premika pesek dva do deset metrov na leto in oblikuje sipine v obliki polmeseca, ki zasipajo cele gozdove. Najvišji greben sipin je visok 55 metrov, zaradi peska in poplav so v 16. stoletju celo preselili ribiško naselje  Łeba, omenjeno že tristo let prej, dva kilometra bolj na vzhod - ob izliv reke  Łeba v morje. Tudi obe jezeri: Łebsko in Gardno sta bili najprej morska zaliva, pesek pa ju je odgradil od morja in še vedno znova oblikuje njuno obalo. 


Z obale krenemo proti jezeru ob sivih sipinah, ki jih že preraščajo posamezna drevesa, vse pa se začne s posebej trdovratnimi travami. 


Na zgoraj omenjeni povezavi lahko preberemo:

Ena najbolj trdoživih in ekološko najdragocenejših rastlin je navadni sipinski oves, ki je prvo rastje na sipinah in običajno tudi prične proces poraščanja sipin. Njegova luskinasta podzemna stebla se širijo tudi do 13 metrov daleč in na površju poženejo več šopastih poganjkov. Sipinski oves tako postopno zasidra in utrdi sipine, s čimer omogoči ukoreninjenje in rast drugih rastlin.

V bližini tega prehoda je nekdanje izstrelišče, kjer so v letih 1940 - 1945 testirali raketne izstrelke. Rommel pa je tu tudi treniral vojake za boj v Afriki. 



Mimo parkirišča vozil na električni pogon se podamo na prave sipine: ob vrvi se vzpenjamo in ostrmimo: pred nami se razprostirajo bele planjave - kot, da jih je pobelil sneg. 



Na levi pesek požira gozd jelše, malo naprej so drevesa že omagala. Pod vročim soncem bredemo po pesku in z najvišje točke zremo na jezero. Kaj vse oblikuje narava! In, od kod ves ta pesek? Nekateri pravijo, da ga izbrusi morje, drugi, da je posledica velikih požarov v gozdovih, ki so včasih segali do obale. Naj bo kakorkoli, pogled je fantastičen. Za malico se umaknemo na obalo, Nevenka preizkusi vodo, nekateri se vračajo v kamp po obali, drugi se odločimo za povratek ob jezeru. 


Tudi mi napravimo dve skupini: prva se pelje z vozilom na električni pogon, pet nas vzame pot pod noge po lepo urejeni poti med drevjem, ki ga pot ponekod dobesedno objame. 



S pomola se zazremo po 71,4 kvadratnega kilometra velikem Łebskem jezeru (16 krat osem kilometrov) z največjo globino 2,6 metra, povprečna globina pa je samo 1,6 metra. V bližnjem lokalu se odžejamo s pivom, ki stane 6 ali 9 zlotov. Cenejši se imenuje Puška in raje nismo tvegali z njim. 


Nadaljujemo pot proti Rąbki, kjer je uradni vhod v narodni park, začetek za prevoz s parkirišča na sipine s posebnimi vozili, muzej, ki je odprt le za skupine, razgledni stolp in pristajalni pomol. 


Ob njem je zasidrana ladjica in ostarela kapitana nam razložita, da vozita le tri in pol kilometra po jezeru, preko njega pa samo v sezoni. Tam je vas Kuki z zanimivim etnografskim muzejem, kasneje pa izvemo, da so imeli težave s požarom in je vprašanje, če bo letos poleti kaj z obiski. Kapitana pravita, da je Slovenija lepa, za vodko pa, da so jo najprej pokvarili Nemci, kasneje pa še Rusi. Poudarjam, da uradno nismo nič debatirali o politiki. V res lepem lokalu stanejo štiri kave z mlekom in ena brez 49 zlotov, kar pa ni malo - nekaj nad 12 evrov. V bližini izposojajo kolesa, pri sipinah jih potem parkirate za 5 evrov, cene najema pa nisem uspela izvedeti. Za tisti prečrtani l smo vedeli, da je to dvoustični u in kraj Łeba  pravilno imenujemo "weba", kraj Rąbka smo enostavno prebrali Rabka, pa smo se zmotili. Črka a ima repek in to pomeni, da jo je treba izgovarjati kot nosni o, torej nekako "rombka". Ob tem se spomnemo, da je nekje zapisan tudi e z repkom, ki naj bi ga tudi izgovorili nosno. Zato torej Lech Wałęsa, izgovorimo pa "leh vawensa". Po stezi ob gozdu s hribčki iz mahu in slikovitimi gredicami borovničevja  nepravilnih oblik se vračamo v kamp.
Večina počiva, klepeta, bere, z Nevenko pa se po okrepčilu odpraviva v mesto. Predvsem sva na lovu za kruhom in to v soboto popoldne. Nekaj ga le odkrijeva v manjši trgovini, kjer prodajalka obljubi, da ga bo naslednji dan ob devetih še več, čeprav je nedelja. Trgovine uspešno skrivajo svoj delovni čas, uspeva pa izvedeti, da so nekatere odprte do desetih zvečer. Obmorsko letovišče Łeba ima okrog 4000 prebivalcev, mestne pravice ima od leta 1357, nima pa pretiranega mestnega videza. 




Sprehajava se mimo zanimive restavracije z vozom na strehi, preizkusiva gugalnico pri hotelu, ogledava si ribiške ladje, občudujeva celo floto bolj ali manj zanimivo v gusarskem stilu urejenih ladij za turiste, malo posediva v parku, potem pa se vrneva v kamp. 


Tudi tokrat občudujemo krasen sončni zahod. Ker smo nekateri preveč vneti in silimo na brežino, si nakopljemo nejevoljo domačinov, ki nas opozarjajo na pravila v narodnem parku. Sledi še igranje kart, vmes polnimo baterije, potem pa v mirnem okolju sladko zaspimo.

Dolga je vožnja na sever naprej, kje je ta camping, povej mi, povej.
Smo krasno izbrali, užival' na ful: obala in Łeba, sipine še bul. Gremo v daljine ...

Video:






Ni komentarjev: